Naša Sardinija, maj 2018

Zakaj Sardinija, ko pa je pri nas tako lepo?

Idejo o Sardiniji je Matej imel že nekaj let. Kot kajtarja, ki je bil svoj čas v Braziliji, Črni gori in tudi na bližjih spotih, ga je ta lokacija žulila že nekaj let. Glede na to, da sem sama na dopustu po porodniški, in da verjetno za 1. maj ne bom nikoli dobila toliko dopusta, sem mu rekla: “Pa pojdimo!” Vse ostalo je naredil sam. Rezerviral apartma, trajekt, dopust, jaz sem ‘samo’ spakirala oblačila in hrano.

Trkam. Vsi trije otroci (in midva) smo bili zdravi, a imeli smo smolo z vremenom. Polovica dopusta je bil dež. Veliko dežja! Tako veliko, da nam je zamakalo streho na hiški, in da je bila voda na pipi rjava. Kljub temu smo vandrali naokoli.

Sardinija je večja kot Slovenija in 8 dni je zagotovo premalo, da bi si ogledali vse. Nastanjeni smo bili na jugo zahodu (kjer piha maestral za kajtat) v pokrajini Carbonia – Iglesias, ki smo jo tudi malo bolje spoznali, enkrat pa smo šli v glavno mesto Caligiari, ki leži na jugu, dobro uro stran od nas.

Pot na Sardinijo

Z Matejem sva se odločila, da si res vzameva čas, in da potujemo mirno. Šli smo malo pred deseto uro zjutraj, po zajtrku. Pot čez Italijo nas je vodila po avtocesti, imeli smo nekaj zastojev, ker pa so otroci izmenoma spali, smo se ustavljali malo. V Livorno smo prišli štiri ure pred izplutjem trajekta, ki je bil ob 22. uri, tako da smo še jedli in se pretegnili pred vkrcavanjem. Na trajektu smo imeli kabino. Tuš, postelja in zaklenjena vrata. Neprecenljivo, sploh pri majhnih otrocih. V zgodnjih jutranjih urah so nas zbudili v sončno jutro na Sardiniji in po treh urah vožnje smo prispeli v naš apartma, blizu mesta Matzaccarta.

Plaže

Plaže so čudovite. Peščene. Raj za deskarje, ker so valovi. Raj za kajtarje, ker je maestral. Morda ne ravno za plavalce, vsaj sama imam raje mirno morje. Je pa raj za otroke. Mivka, mivka in še enkrat mivka.

kajti
Punta Trettu

Plaža Porto Pino
Plaža Porto Pino
img_20180428_1330021674898757.jpg
Plaža Chia
img_20180430_114355260240557.jpg
Plaža La Salina, otok Sant’ Antioco
img_20180501_113025727904048.jpg
Plaža Fontanamare
img_20180501_121640414730250.jpg
Plaža Masau
img_20180501_122159-effects1659246118.jpg
Plaža Masau, pogled na klif Pan di Zucchero
Portoscuso
Plaža La Cinta, sever Sardinije

Sardinija skozi čas

Enega večjih pečatov so na Sardinijo naredili Rimljani, zgodovinski ostanki svetišč in vasi so posejani povsod po otoku. Mi smo šli do templja Antas pri mestu Fluminimaggiore.

Tudi španska vladavina je pustila svoje sledi, eden od njih je stolp v Portoscusu.

img_20180503_1356161391259993.jpg

Sardinija je znana po rudnikih. Zapuščeni ali delujoči rudniki so vidni povsod, prav tako tudi muzeji in spominski kotički.

Rada imam barvitost. In sardinjska mesta so barvita. Igra barv po ulicah me je očarala.

Iglesias
Portoscuso
Buggerru

Kmetijstvo

Kot agronom povsod opazim pokrajino. Na prvi pogled je Sardinija podobna Sloveniji. Hribčki, travniki, njive, gozdički. A rastje je popolnoma drugačno. Veliko je kaktusov, ki jih imajo tudi za živo mejo.

Na gričih se pasejo ovce, ponekod tudi koze in krave. V začetku maja so že želi žito, tudi artičoke so bile zrele.

ovce

Pot domov

Vsake počitnice se slej ko prej končajo. Pred odhodom na trajekt smo šli še na zadnjo peščeno plažo, kupili še zadnji sardinjski sir in se vkrcali.

V zgodnjih jutranjih urah smo pripluli v Livorno in bili že pred osmo uro v Pisi, kjer smo pridržali stolp, nato pa odpotovali proti domu.

pisa

 

Zakaj Sardinija, če je pri nas tako lepo?!

Zato ker je to dežela tisočerih skrivnosti! Obiščemo lahko podzemne jame, muzeje, okusimo njihovo kulinariko, opazujemo flaminge, ovce in navsezadnje uživamo na plažah. Na veliko plažah. Vse,  kar si resnično želim pa je, da nas naslednjič, če nas bo pot še vodila na Sardinijo, spremlja več sonca.

Lep sončen pozdrav, Emanuela.

Sledi mi tukaj.

Čarobni dan

Čarobni dan?!

Dokler nisem imela svojih otrok nisem imela pojma, kaj je to ‘Čarobni dan’. Pri Haninih treh letih so nas ogromni jumbo plakati zvabili v ta vrtinec zabave.

Sprehod med promicijskimi stojnicami, kjer najrazljičnejša podjetja predstavljajo svojo ponudbo, vodi do interaktivnih kotičkov z aktivnostmi za otroke, vse do velikega odra. Veliki oder pa je paša za oči in ušesa. Na njem se zvrstijo različni znani obrazi, ki dajo čarobnemu dnevu, še dodatno čarobnost. Za mojo punco so bili najbolj zanimivi interaktivni kotički, kjer je lahko sodelovala na delavnicah.

A letos bo čarobni dan še posebej čaroben. Zakaj?! Ker tokrat ne bom samo obiskovalka, ampak bom v okviru Mami blogerk, sodelovala in soustvarjala čarobnost.

Naš kotiček bo imel takšen program:

  • 10:00 – 12:00 Menjava otroških oblačil in obutve
  • 12:00 – 14:30 Druženje, počitek
  • 14:30 – 16:00 Bralni kotiček
  • 16:00 – 18:00 Ustvarjalni kotiček
  • 18:00 – 19:00 Druženje, počitek

Pridružite se nam 10.6. in se z nami družite in zabavajte.

Čarobni pozdrav, Emanuela.

Sledi mi tukaj.

Konec porodniške. Kaj pa zdaj?!

Pred dnevi sem zaključila mojo zadnjo, tretjo in tudi najdaljšo porodniško. Porodniška je bila polna vzponov in padcev, tavanja v temi in na koncu, ja na koncu se je vse lepo izšlo.

Porodniški dopust

Porodniški dopust sem začela 28 dni pred PDPjem in pripadalo mi je 13 mesecev, ker imam 3 otroke stare do osem let. Pred iztekom porodniške sem vložila vlogo za podaljšanje (tukaj), tako da so nama z mojo mini namenili še tri mesece. Vse skupaj 16 sanjskih mesecev, ki pa to vendar niso bili vedno. Po zastoju v rasti in hudi alergiji na mleko, je moja mini okoli 13 meseca le skobacala. Na prve korake bomo pa še počakali, kajti njena medenica še ni zrela.

Uvajanje v vrtec

Zagotavljam vam, da sem presrečna, da so mojega otroka sprejeli v vrtec sredi leta in še zamaknili vpis, s podaljšanjem porodniške, tako da je moja mini šla v vrtec s 15 meseci in ga sprejela brez problema. Že četrti dan me ni več potrebovala v igralnici in šesti dan je že prespala. Zame je bilo to nekaj čisto novega, kajti starejša otroka sta zelo težko sprejela vrtec. Je pa res, da je mini s svojim nasmehom, ter z dobrimi osmimi kilami in 72 centimetri najmanjša in zato ljubljenka celega jasličnega oddelka.

Koriščenje dopusta

Tako kot porodniški dopust, tudi službeni dopust zame očitno, ne bo dopust. Vrt, službena izobraževanja, zdravniški pregled, uvajanje na novo delovno mesto, … je samo nekaj stvari, ki me čakajo. Pred sabo imam še točno en mesec pred nastopom službe in ja, izkoristila ga bom. Predvsem za otroke in zase.

Šport Telovadba

Nikoli nisem bila športnica, halo?! Z mojimi kilami in kondicijo sem se vedno borila za zadnje mesto na krosu. A vendar sem to pomlad začela s telovadbo preko aplikacije na telefonu, vmes pa skakanje s kolebnico, sobno ali pa pravo kolo z mojo Hano, ki uživa v “hitri” vožnji. Poleg telovadbe sva z Matejem spremenila tudi način prehrane. Rezultat je minus na tehtnici in odlično počutje. Šla sem še na manikiro, naročila sem se k frizerju in na depilacijo. Za piko na i pa sva se z Matejem odločila, da bomo letos šli (verjetno prvič in zadnjič) za prvi maj za deset dni pa Sardinijo. Tako da, kmalu, čisto kmalu bomo na morju.

Divje leto polno preizkušenj

Končuje se eno najbolj čustvenih obdobij v mojem življenju, rojstvo tretjega otroka in spremljanje vedno večje ljubezni, ki se razvija med sorojenci je nekaj, kar človeka napolni s čustvi, je nekaj, kar ne smemo zamuditi. Vsi tisti izgubljeni trenutki, so resnično izgubljeni in ne smemo dovoliti, da nam pobegnejo. Otroci so samo enkrat majhni in njihov prvi korak je prvi le enkrat.

jurij

Pozdravček, Emanuela

Sledi mi tukaj.

Zakaj jočeš, mami?

Od nekdaj sem želela biti mati. Mati treh otrok. Sreča je hotela, da si je tudi Matej želel tri otroke, in da imava tri najlepše in zdrave otroke.

Zakaj torej jočeš, mami?

Jočem, ker sem včasih preprosto preobremenjena, ker želim, da imaš več ljubezni in topline, kot sem jo imela jaz v otroštvu.

Zato grem vseeno sredi noči izmučena v tvojo sobo, se uležem k tebi in te božam, dokler ne zaspiš, zato te stisnem tudi takrat, ko narediš napako, zato tudi takrat, ko sem sama popolnoma na tleh, grem do tebe in se ti opravičim, ker sem odreagirala tako kot sem in zato se pogovarjam s teboj, ti povem, kako je prav in kako je narobe.

Jočem, ker včasih preprosto nimam časa.

Vendar želim sedeti s teboj in se igrati domino, gledati knjige in si podajati žogo, pa čeprav je sušilni stroj že šestič povedal, da je osušil perilo, pa čeprav me čaka nov stroj opranih cunj pa čeprav vem, da je že skrajni čas, da skuham kosilo in čeprav komaj držim odprte oči, ker je bila še ena divja noč.

Jočem, ker želim, da bi z očijem kdaj imela trenutek le za naju, ker želim, da bi danes vsi mirno spali, ker želim, da bi zjutraj v miru pojedli zajtrk in bi smeh odmeval po hiši.

Jočem, ker želim, da bi ti lahko nudila več, kot sem imela jaz v otroštvu, ker želim, da se vpišeš v glasbeno šolo ali na plesni tečaj ali na borilne veščine, če boš želel.

Jočem, ker želim, da bi bila z očijem dovolj kreditno sposobna in nam kupila hiško, kjer bi si ustvarili samo naš topel dom.

Jočem od sreče, ko me pogledaš, me objameš, poljubiš in zašepetaš: “Rad te imam!”

Jočem od prestrašenosti, ko padeš, se udariš.

Jočem od nemoči, ko gledam tvoje solze, ko te puščam samega v vrtcu.

Jočem iz ljubezni do tebe, do tvojega očka, do naše družine.

Jočem iz strahu, ali bom zmogla biti dovolj mati zate in ti dati dovolj za lepo življenje.

Jočem, ker sem človek, ker sem ranljiva, ker nisem stroj.

Jočem, a sem hkrati srečna in se smejim, ker ste zdravi, veseli in ker se trudim biti najboljša zate.

Tvoja mami.

Sledi mi tukaj.

Foto: Nives Brelih

Sem iz lune in govorim lunščino

Očitno je, da imajo moji otroci drug materni jezik, kajti včasih me preprosto ne razumejo. Mirno, umirjeno ukazovanje pri mojih otrocih ne pride niti do prvih možganskih celic. Kljub temu, da pediatrinja vztrajno trdi, da je z njihovim sluhom vse vredu, jaz močno dvomim o njeni strokovni presoji. Oziroma bi raje postavila novo diagnozo. Selektivni sluh!

Zakaj?

Preprosti ukazi kot so:

  • Sleči se!
  • Obleci se!
  • Pospravi igrače!
  • Pojdi na stranišče!
  • Kosilo je na mizi!
  • Hodi hitreje!
  • Hodi počasneje! …

Enostavno ne privedejo do odziva.

Medtem pa ko enako zložni stavki kot so:

  • Pojdi gledat risanke!
  • Čokolada je na mizi!
  • Pojdi se igrat!
  • Poglej bager!
  • Prijateljica te kliče!
  • 3, 4, zdaj tečemo! …

Sprožijo v malih glavicah takojšen odziv.

Naslednja stopnja premagovanja ovir je pri nas štetje.

Ena, dva, triiiii, štiiiiriii, pet!

Tukaj moram priznati, nekaj se vendarle začne dogajat. Morda mi kateri od njih nakloni kakšen pogled, češ: “Mat, kaj me motiš!”.

Navadno potem mati izgubi potrpljenje. Moje glasilke (gotovo imam že trajne poškodbe na njih) ponovijo na najvišji glasnosti prvi ukaz. Čudno, a male glavice trznejo in začne se dogajanje. Očitno je navodilo prišlo na cilj, ampak ali bo dejanje dejansko izvršeno je pa stvar naslednjega vprašanja?!

Ali moji otroci govorijo kašne drug materni jezik?

Bi morda v lunščini prišla bližje tem malim zvedavim glavam?!

 

Emanuela

Foto: Nives Brelih

 

Valentin ima ključ do korenin

Stara ljudska modrost pravi, da ima Valentin ključ do korenin, a očitno tudi do najinih src, kajti na ta dan pred mnogi leti sta se najini poti napletli, zapletli in se pleteta še danes. So dnevi, ko gre težko, so dnevi, ko gre lepo in sva midva obkrožena z najinimi zakladi. Mnogo solza, mnogo veselja in veliko potrpljenja je potrebno, da zgradiš in ohranjaš družino. In tukaj sva midva. Majhna človeka v velikem svetu, ki sva se našla in piševa svojo zgodbo. Zgodbo o ljubezni, zaupanju in strpnosti. Zgodbo, ki traja že pravljičnih devet let.

Hvala ti, da si.

Ljubim te.

Emanuela.

DSC09655