Na noviga leta dan

 

“Mamico hočem!”

Čisto običajno jutro, čisto običajnega dne, le da so me ob polnoči zbudile rakete, namesto kakšen: “Lulat me, mami.” Pa kaj če sem prespala silvestrovo v objemu mojih najmlajših dveh, medtem ko sta se Matej in Hana družila s sosedi na zabavi, kjer so imeli nočno drsanje in se veselili novega leta. Pa kaj, če sem namesto penine ob polnoči pila vodo. Moja najdaljša noč je bila eno noč prej, ko sem prebedela s Piko, ki je ob vsakem navalu kašlja še malo pobruhala posteljo. Kar je seveda top, ker bova z Matejem šla v novo leto s sveže opranimi kovtri in dišečo posteljnino.

kvote

Torej, če je noviga leta dan, bi si mogla narediti novoletne zaobljube?! Ah, kje pa! Verjetno si jih nikoli nisem naredila, zagotovo pa se jih tudi nikoli nisem držala. Tistih deset kil viška bo tako ali tako samo izginilo, loto listek je vplačan, mulci pa so itak že tako veliki, da so že pridobili na odpornosti. In midva. Ah, morda bova našla kakšen trenutek, ko ne bova oba preveč utrujena od vsega in uživala v najinem času. Morda bi se lahko zaobljubila, da si VSAK dan vzamem pol ure samo zame in za naju!

novoletna2

Bo pa 2019 prineslo veliko sprememb. Začela bom na novem delovnem mestu, ki bo precejšna sprememba, ob strani pa mi bo stal rokovnik Moje leto. Hana bo pihnila svojo sedmo svečko, moj blog pa drugo. Vse ostalo pa bodo sprotni cilji, ki si jih bom postavljala in sproti osvajala.

O 2018 ne bom zgubljala besed. Bilo je čudovito. Vsi vzponi in padci so nam naredili trdno kožo in nam pokazali, da zmoremo. Z nami je bila skozi vse leto naša Nives, ki ni le fotografinja s srcem, ampak tudi naša prijateljica. Hvala ti, Nives.

Hvala pa tudi, Mami blogerke, da sem lahko del tako različne in vendar podobne skupine mamic in očkov. 

Hvala pa tudi vam, za vsako vaše branje in še vedno bom z vami tukaj.

Veliko uspehov, zdravja in drobnih lepih trenutkov, ki nas delajo osrečujejo.

Naj bo iskrivo!

iskrivo

Vaša, Emanuela.

 

Foto: Nives Brelih.

 

Deklica brez imena

28. 12. 2016 sta morala biti Jurij in Hana že ob šestih v vrtcu, torej za njiju sredi noči, saj sta bila navajena hoditi v vrtec za ob osmih ali še kasneje, a ta dan je bil poseben. Mami in oči sta šla v porodnišnico Postojna na načrtovan carski rez po sestrico. V porodnišnici je šlo vse po protokolu in kmalu sem bila na porodni mizi. Kot pri Juriju sem se tudi tokrat odločila za spinalno anastezijo, pri kateri se omrtviči spodnji del telesa, tako da lahko spremljaš porod. Matej me je držal za roko in kmalu se je zaslišal glasen protestni: “NEEEEEE, NEEEE!” In tako se je začela vladavina naše najmlajše deklice.

pika 2 p

 Deklica brez imena.

Nikoli nisem razumela staršev, ki niso imeli pripravljenega imena za prihajajočega člana, a nama se je to dejansko zgodilo. Moja želja, da bi imela šesta vnukinja/vnuk naše babi šest črk ni nikakor speljalo, poleg tega pa je Hana na vsak način želela imeti sestrico Marjetico. Temu imenu sem nasprotovala, ker je bilo babici ime Marjetka in svojega imena ni marala, tako nisem isto želela narediti hčeri. In tako je čas mineval in naenkrat sem imela v naročju deklico brez imena. “Danes se nam je rodila pikica, ki je tehtala 2690 g in merila 49 cm.” Med pisanjem sporočila me Matej pogleda in reče: “Pika!” In oba sva v trenutku vedela, da je Pika ravno pravo ime za našo malo pikico.

Pika 2

Na koncu je vedno pika.

Ironično in resnično. Pika je najin zadnji otrok in zagotovo naša največja poveljnica. Od njenega prvega: “NEEE!” naprej je vzela vajeti v svoje roke in nas vse s svojo neverjetno energijo in karizmo obvladuje. Čeprav je imela zaostanek v rasti in alergijo na kravje mleko in čeprav še vedno ne dohaja svojih vrstnikov, je v zadnjih dveh mesecih odkar hodi, zelo napredovala. Govori pa tako ali tako kot raztrgan doktor. Njena mala osebnost te zasvoji in osvoji. In naj bo tako še naprej.




Moja mini. Vse najboljše za tvoj drugi rojstni dan!

Tvoja mami.

Foto: Nives Brelih in mami (1.slika)

Božič, zasmojeni piškoti in srečna družina

Predbožični čas je čas ko se pripravljamo na božič! Na adventnem venčku prižigamo svečke in s tem tudi odštevamo čas do božiča. Odpiramo tudi okenčke na adventnem koledarju. Pečemo piškote in okrasujemo hišo. Izdelujemo voščilnice in jih pravi čas oddamo na pošto.

Pri nas letos nekako ni šlo vse po planu. Adventni koledar je ostal prazen in je bil zgolj okras. Božično žito smo posejali pravi čas in si s tem zagotovili obilno letino prihodnje leto.

Voščilnice smo oddali zadnji trenutek, piškoti so se mi eni za drugimi zasmodili, čeprav jih po istih receptih pripravljam že od otroštva, moj slasten kolač (recept lahko preizkusite tukaj) pa se je prijel pekača. Nekako mi je uspelo pravi čas nakupiti darila in jih celo en večer prej zaviti. No, pod smrekico pa sem jih dala okoli polnoči, ker sem zvečer zaspala skupaj s Piko.

Za smrekico je poskrbel Matej, za lučke pa smo tokrat preiskusili Twinkly lučke!

Z aplikacijo, ki si jo je Matej naložil na telefon, lahko sami izbiramo: hitrost, barvo in efekte. Tako da ima oči precej zabave z odkrivanjem vedno novega izgleda naše smrekice. S svojim pristnim vonjem in barvitostjo nas bo smrekica razveseljevala nekje do srede januarja, ko jo zamenjala dekoracija za Hanin rojstni dan.

Kot je pri nas običaj smo smrekico okrasili včeraj, na božični večer, med postavljanjem jaslic pa sva z Matejem otrokom pripovedovala bistvo božiča. Božiča namreč danes ne bi bilo, če se ne bi nekoč na današnji dan v Betlehemu rodil Jezus. Hana je zjutraj v jasli položila figuro Jezusa. Seveda je to storila po odpiranju daril.

Pri nas nimamo božične večerje, ampak božično kosilo. In to nas lahko pohvalim, kosilo pa nam je uspelo! Svinjska pečenka, skutini knedelčki, jajca v tatarski omaki, cvetača v domači majonezi in motovilec v solati so se pripravili s skupnimi močmi. S prazničnim kolačem in kozarcem vina pa smo zaključili božično kosilo.

Potem ko smo popoldne preživeli z gledanjem risank pa gremo zvečer gledat lučke v Ljubljano. In to z vlakom!

Miren božič, Emanuela

Še več naših dogodivščin najdete tukaj.

Fant iz naše ulice

Lahko bi rekla, da je bil danes čisto navaden dan. No, če odmislimo sneg, ki že cel dan sneži in veselo naznanja zimo. Običajno jutro, običajen služben dan in kot običajno sem šla najprej po Hano v šolo, nato po Piko in Jurija v vrtec.

Na vhodu v vrtec srečam mamico, kot običajno se pozdraviva, nakar njihovega starejšega sina zagledam na invalidskem vozičku. Moji možgani mi zameljejo, gotovo ima kakšno poškodbo in vprašam, češ, kaj pa je?

In čas se mi je ustavil. Solze so mi napolnile oči. Želodec se mi je skrčil. Zajokala sem. Fant, ki je še ne dolgo nazaj peš pospremil svoji mlajši sestri v vrtec. Fant, ki je imel skoraj vedno nasmešek na obrazu. Fant, ki je le malo starejši od moje Hane. Fant iz naše ulice. Ne fant iz časopisa ali interneta, ampak fant, ki smo ga srečevali na sprehodu. Pravzaprav otrok, ki ima še celo življenje pred seboj. Fant, katerega starši ne vedo, ali bo dočakal še kakšno rojstnodnevno torto ali ne. Ta fant, ki sedaj sedi v vozičku, ker mu je bolezen vzelo otroštvo.

S solznimi očmi sem objela mojo najmlajšo, ki me je stisnila in kot običajno rekla: “Moja, moja mamica!” S solznimi očmi sem se zavedela, da bi lahko bil moj otrok, da lahko mojega otroka isto doleti. Včasih preprosto pozabimo, kakšno srečo imamo, da so naši otroci zdravi. Včasih se ne zavedamo, da so prehladi, alergije, vnetja, . . . zgolj začasne bolezni, da imamo neverjetno srečo, da imamo fizično zdrave otroke. Pa kaj, če je moja Pika shodila šele pri dobrih 22. mesecih. Halo?! Shodila je! Nekateri otroci zaradi hib ne bodo nikoli shodili. Pa kaj, če moj Jurij ni kaj dosti govoril do dveh let in pol, nekateri otroci nikoli ne bodo mogli normalno govoriti. Pa kaj, če je moja Hana nemirna v šoli in odstopa iz večine, nekateri otroci ne bodo nikoli mogli sedeti normalno v šolskih klopeh.

Nekako mi spomin na fanta z ulice ne da miru. Njegov nasmeh mi je slika pred očmi. Kako malo je potrebno, da nasmeh zbledi, da otrok obsedi, . . .

Ste objeli in poljubili svoje otroke?! Ste se zahvalili, da so zdravi?! Kajti nikoli ne vemo, kdaj je lahko naš otrok zboli, kot je fant iz naše ulice.

Emanuela

Spremljaj me tukaj.

 

Hej, ti! Preberi si!

Brezskrbno otroštvo

Malo katera mama se še ni soočila s tistimi pogledi izpod čela. Z očitajočim pogledi, ko se tvoj otrok iz trme vrže po tleh, ko na blagajni izsiljuje za čokoladno jajčko, ali ko dvigneš glas, ker te ne uboga. Ves čas poslušamo, da moramo dati otrokom otroštvo, jih pustiti, da uživajo, tekajo in se veselijo, da naj jih ne zavijamo v vato, a hkrati ta isti ljudje jezno gledajo, ko se tvoj otrok lovi med nogami, ko se glasno smeji, in ko vrešče steče za prijateljem.

Najhujša stvar pri vsem tem je, da nam je, kot mami, v taki situaciji precej neugodno. Že sama komaj zadržuješ sapo in potem ti še nekdo diha za ovratnik ter pametuje.

Ničkolikokrat sem se že ugriznila v jezik, da nisem sama izpadla neotesana.

Ničkolikokrat sem se nasmehnila in se obrnila stran.

Ničkolikokrat sem potem premlevala, kako bi lahko odreagirala, da bi bilo prav, a vedno znova sem prišla do istega zaključka!

Hej, ti!

Kaj pa tvoj otrok?! Kolikokrat je tvoj otrok z glasnim kričanjem preglasil sobotni gasilski alarm? Kolikokrat je tvoj otrok bil krpa za brisat tla v trgovini?! A to smo pa pozabili?! Si pozabila, kako se obnaša tvoj otrok?! A si pozabila, s kakšnim tonom ti miriš otroka?! Kolikokrat je tebi nerodno?! Hej ti, kdaj si nazadnje pometla pred svojimi vrati, preden si se začela vtikati v življenje drugih.

Na drugem bregu

A za druge smo vedno najbolj pametni in najdemo rešitev, ampak verjemi, ni prava! Prava rešitev je uganka, ki jo mora rešiti vsak sam. Pri svojem delu velikokrat vidim merjenje moči med otroci in njihovimi starši. V teh situacijah največ podpore v svoji nemoči potrebujejo starši, zato se nasmehnem in rečem: “Lepo je videti, da niso samo moji takšni!” In to tudi resno mislim, zato se tudi trudim ne zidati si gradove v oblakih s stavki: “Moji pa ne bodo . . .”

Sem daleč od popolne mame!

Kakšna sploh je popolna mama?! To merilo zavisi predvsem od tega, katera knjiga je trenutno med najbolj prodajanimi in kateri trendi so v igri, a trudim se biti dobra mama. Stroga, ljubeča in najboljša za moje otroke, zato tebi polagam na srce, če ti kaj ni prav se obrni stran!

Za vas sem tukaj.

Pozdrav, Emanuela.

Foto: Nives Brelih

Včasih bi samo kričala

Včasih bi samo kričala. Morda od nemoči, morda iz obupa ali pa kar tako, in potem bi skrušena obsedela. S slabo vestjo in s solzami v očeh.

Po povratku iz porodniške nazaj v službo se mi zdi, da se cel svet seseda name, da nimam časa niti zadihat. Pa čeprav sem že od maja v starem ritmu. A dvoizmensko delo mi odteguje otroke, da jih, kadar delam popoldan, vidim le tisto uro preden jih peljem v vrtec. Zvečer navadno že spijo. In tista jutranja ura je bolj podobno petelinjim bojem kot ljubeči družini. Vsak vleče v svojo smer, hoče svoj red in smo kot na barki v nevihtnem morju. Na koncu tečemo brezglavo v vrtec, da se še komaj dostojno poslovimo.

Prav tako je z Matejem. Še tistih pet minut na dan, ko se vidiva sem nasikana in mu težim. Včasih se vprašam, a res moram?! Izgovori utrujena sem, nič se samo naredi in podobno so že zlajnani kot stara plošča, ki preskakuje.

Potem so tukaj še gore umazanega perila, prah, umazana okna, vrt in še kaj čisto običajnega. Zdi se mi, da name vse pritiska! Dež zapacka komaj umita okna, mulci razmečejo igrače, cunj ni konca in za povrh še vsaka luna polula kako posteljo.

Prav majhna in nemočna sem. In najraje bi kričala, na vsa pljuča od nemoči!

Včasih dejansko kričim. Kričim, ker nisem slišana. Kričim, da preglasim svoje temne misli. Kričim, da bi se kaj spremenilo. Pa se ne.

Naj nas slišijo!

Pokukaj tudi tukaj.

Foto: Nives Brelih.