Kategorija: Življenje kar tako

Zakaj Sardinija, ko pa je pri nas tako lepo?

Idejo o Sardiniji je Matej imel že nekaj let. Kot kajtarja, ki je bil svoj čas v Braziliji, Črni gori in tudi na bližjih spotih, ga je ta lokacija žulila že nekaj let. Glede na to, da sem sama na dopustu po porodniški, in da verjetno za 1. maj ne bom nikoli dobila toliko dopusta, sem mu rekla: “Pa pojdimo!” Vse ostalo je naredil sam. Rezerviral apartma, trajekt, dopust, jaz sem ‘samo’ spakirala oblačila in hrano.

Trkam. Vsi trije otroci (in midva) smo bili zdravi, a imeli smo smolo z vremenom. Polovica dopusta je bil dež. Veliko dežja! Tako veliko, da nam je zamakalo streho na hiški, in da je bila voda na pipi rjava. Kljub temu smo vandrali naokoli.

Sardinija je večja kot Slovenija in 8 dni je zagotovo premalo, da bi si ogledali vse. Nastanjeni smo bili na jugo zahodu (kjer piha maestral za kajtat) v pokrajini Carbonia – Iglesias, ki smo jo tudi malo bolje spoznali, enkrat pa smo šli v glavno mesto Caligiari, ki leži na jugu, dobro uro stran od nas.

Pot na Sardinijo

Z Matejem sva se odločila, da si res vzameva čas, in da potujemo mirno. Šli smo malo pred deseto uro zjutraj, po zajtrku. Pot čez Italijo nas je vodila po avtocesti, imeli smo nekaj zastojev, ker pa so otroci izmenoma spali, smo se ustavljali malo. V Livorno smo prišli štiri ure pred izplutjem trajekta, ki je bil ob 22. uri, tako da smo še jedli in se pretegnili pred vkrcavanjem. Na trajektu smo imeli kabino. Tuš, postelja in zaklenjena vrata. Neprecenljivo, sploh pri majhnih otrocih. V zgodnjih jutranjih urah so nas zbudili v sončno jutro na Sardiniji in po treh urah vožnje smo prispeli v naš apartma, blizu mesta Matzaccarta.

Plaže

Plaže so čudovite. Peščene. Raj za deskarje, ker so valovi. Raj za kajtarje, ker je maestral. Morda ne ravno za plavalce, vsaj sama imam raje mirno morje. Je pa raj za otroke. Mivka, mivka in še enkrat mivka.

Sardinija skozi čas

Enega večjih pečatov so na Sardinijo naredili Rimljani, zgodovinski ostanki svetišč in vasi so posejani povsod po otoku. Mi smo šli do templja Antas pri mestu Fluminimaggiore.

Tudi španska vladavina je pustila svoje sledi, eden od njih je stolp v Portoscusu.

Sardinija je znana po rudnikih. Zapuščeni ali delujoči rudniki so vidni povsod, prav tako tudi muzeji in spominski kotički.

Rada imam barvitost. In sardinjska mesta so barvita. Igra barv po ulicah me je očarala.

Kmetijstvo

Kot agronom povsod opazim pokrajino. Na prvi pogled je Sardinija podobna Sloveniji. Hribčki, travniki, njive, gozdički. A rastje je popolnoma drugačno. Veliko je kaktusov, ki jih imajo tudi za živo mejo.

Na gričih se pasejo ovce, ponekod tudi koze in krave. V začetku maja so že želi žito, tudi artičoke so bile zrele.

Pot domov

Vsake počitnice se slej ko prej končajo. Pred odhodom na trajekt smo šli še na zadnjo peščeno plažo, kupili še zadnji sardinjski sir in se vkrcali.

V zgodnjih jutranjih urah smo pripluli v Livorno in bili že pred osmo uro v Pisi, kjer smo pridržali stolp, nato pa odpotovali proti domu.

 

Zakaj Sardinija, če je pri nas tako lepo?!

Zato ker je to dežela tisočerih skrivnosti! Obiščemo lahko podzemne jame, muzeje, okusimo njihovo kulinariko, opazujemo flaminge, ovce in navsezadnje uživamo na plažah. Na veliko plažah. Vse,  kar si resnično želim pa je, da nas naslednjič, če nas bo pot še vodila na Sardinijo, spremlja več sonca.

Lep sončen pozdrav, Emanuela.

Sledi mi tukaj.

Čarobni dan?!

Dokler nisem imela svojih otrok nisem imela pojma, kaj je to ‘Čarobni dan’. Pri Haninih treh letih so nas ogromni jumbo plakati zvabili v ta vrtinec zabave.

Sprehod med promicijskimi stojnicami, kjer najrazljičnejša podjetja predstavljajo svojo ponudbo, vodi do interaktivnih kotičkov z aktivnostmi za otroke, vse do velikega odra. Veliki oder pa je paša za oči in ušesa. Na njem se zvrstijo različni znani obrazi, ki dajo čarobnemu dnevu, še dodatno čarobnost. Za mojo punco so bili najbolj zanimivi interaktivni kotički, kjer je lahko sodelovala na delavnicah.

A letos bo čarobni dan še posebej čaroben. Zakaj?! Ker tokrat ne bom samo obiskovalka, ampak bom v okviru Mami blogerk, sodelovala in soustvarjala čarobnost.

Naš kotiček bo imel takšen program:

• 10:00 – 12:00 Menjava otroških oblačil in obutve
• 12:00 – 14:30 Druženje, počitek
• 14:30 – 16:00 Bralni kotiček
• 16:00 – 18:00 Ustvarjalni kotiček
• 18:00 – 19:00 Druženje, počitek

Pridružite se nam 10.6. in se z nami družite in zabavajte.

Čarobni pozdrav, Emanuela.

Sledi mi tukaj.

Od nekdaj sem želela biti mati. Mati treh otrok. Sreča je hotela, da si je tudi Matej želel tri otroke, in da imava tri najlepše in zdrave otroke.

Zakaj torej jočeš, mami?

Jočem, ker sem včasih preprosto preobremenjena, ker želim, da imaš več ljubezni in topline, kot sem jo imela jaz v otroštvu.

Zato grem vseeno sredi noči izmučena v tvojo sobo, se uležem k tebi in te božam, dokler ne zaspiš, zato te stisnem tudi takrat, ko narediš napako, zato tudi takrat, ko sem sama popolnoma na tleh, grem do tebe in se ti opravičim, ker sem odreagirala tako kot sem in zato se pogovarjam s teboj, ti povem, kako je prav in kako je narobe.

Jočem, ker včasih preprosto nimam časa.

Vendar želim sedeti s teboj in se igrati domino, gledati knjige in si podajati žogo, pa čeprav je sušilni stroj že šestič povedal, da je osušil perilo, pa čeprav me čaka nov stroj opranih cunj pa čeprav vem, da je že skrajni čas, da skuham kosilo in čeprav komaj držim odprte oči, ker je bila še ena divja noč.

Jočem, ker želim, da bi z očijem kdaj imela trenutek le za naju, ker želim, da bi danes vsi mirno spali, ker želim, da bi zjutraj v miru pojedli zajtrk in bi smeh odmeval po hiši.

Jočem, ker želim, da bi ti lahko nudila več, kot sem imela jaz v otroštvu, ker želim, da se vpišeš v glasbeno šolo ali na plesni tečaj ali na borilne veščine, če boš želel.

Jočem, ker želim, da bi bila z očijem dovolj kreditno sposobna in nam kupila hiško, kjer bi si ustvarili samo naš topel dom.

Jočem od sreče, ko me pogledaš, me objameš, poljubiš in zašepetaš: “Rad te imam!”

Jočem od prestrašenosti, ko padeš, se udariš.

Jočem od nemoči, ko gledam tvoje solze, ko te puščam samega v vrtcu.

Jočem iz ljubezni do tebe, do tvojega očka, do naše družine.

Jočem iz strahu, ali bom zmogla biti dovolj mati zate in ti dati dovolj za lepo življenje.

Jočem, ker sem človek, ker sem ranljiva, ker nisem stroj.

Jočem, a sem hkrati srečna in se smejim, ker ste zdravi, veseli in ker se trudim biti najboljša zate.

Tvoja mami.

Sledi mi tukaj.

Foto: Nives Brelih

Očitno je, da imajo moji otroci drug materni jezik, kajti včasih me preprosto ne razumejo. Mirno, umirjeno ukazovanje pri mojih otrocih ne pride niti do prvih možganskih celic. Kljub temu, da pediatrinja vztrajno trdi, da je z njihovim sluhom vse vredu, jaz močno dvomim o njeni strokovni presoji. Oziroma bi raje postavila novo diagnozo. Selektivni sluh!

Zakaj?

Preprosti ukazi kot so:

• Sleči se!
• Obleci se!
• Pospravi igrače!
• Pojdi na stranišče!
• Kosilo je na mizi!
• Hodi hitreje!
• Hodi počasneje! …

Enostavno ne privedejo do odziva.

Medtem pa ko enako zložni stavki kot so:

• Pojdi gledat risanke!
• Čokolada je na mizi!
• Pojdi se igrat!
• Poglej bager!
• Prijateljica te kliče!
• 3, 4, zdaj tečemo! …

Sprožijo v malih glavicah takojšen odziv.

Naslednja stopnja premagovanja ovir je pri nas štetje.

Ena, dva, triiiii, štiiiiriii, pet!

Tukaj moram priznati, nekaj se vendarle začne dogajat. Morda mi kateri od njih nakloni kakšen pogled, češ: “Mat, kaj me motiš!”.

Navadno potem mati izgubi potrpljenje. Moje glasilke (gotovo imam že trajne poškodbe na njih) ponovijo na najvišji glasnosti prvi ukaz. Čudno, a male glavice trznejo in začne se dogajanje. Očitno je navodilo prišlo na cilj, ampak ali bo dejanje dejansko izvršeno je pa stvar naslednjega vprašanja?!

Ali moji otroci govorijo kašne drug materni jezik?

Bi morda v lunščini prišla bližje tem malim zvedavim glavam?!

 

Emanuela

Foto: Nives Brelih

 

Kaj boste za pusta?!

To nadležno vprašanje.

Ne, ne bomo tematska družina.

Ne, tudi letos ne bom šivala kostumov.

Da, moji otroci bodo kljub temu veselo pustovali.

Zgodnji pust

Kmalu po novem letu sem se zavedala, da bo že čez en mesec pust?! Pobrskam po škatlah. Aha. Kostim za sina imam! Juhuhu. Letos bo dinozaver. Morda še naslednje leto. Morda pri dobrih treh letih še ne bo imel pretiranih želja.

Najmlajša bo … Verjetno ne bo nič.

Ustavi se pri najstarejši. Mirno jo vprašam, kaj bi bila rada za maškare. Po kratkem premisleku izstreli: “Princeska!”. Čez nekaj časa jo ponovno vprašam, saj veste pri šestih letih je že lahko problem. Odgovor je bil isti. Vzamem v roke tablico in naročim obleko, prvo, ki je bila do tal, princeskasta, roza in normalne cene. V sobo je stopil Matej. Prijazno sem ga obvestila, da je ravnokar naročil kostum za pusta. Se mu nasmehnem in zaprem aplikacijo. Zvito.

Rešitve

V glavi sem imela rešitve, kako bom rešila pust, če obleka ne bo prišla pravočasno.

1. Šivanje. Zelo rada šivam, ampak kdaj?! Vedno, ko si pripravim vse za šivanje, me kdo ali kaj zmoti. Za neki velik projekt bi res mogla stisniti vse moči.
2. Nakup. Moramo priznati, da so pri nas stvari precenjene. Zadnjič sem v trgovini videla identični komplet za metuljčico, ki sem ga lani naročila iz Kitajske, dvakrat dražji. Lepa obleka za princesko bi bila že pravo bogastvo.
3. Praznjenje zalog. Zelo verjetno bi v tisti škatli na omari našli kaj za rešit pust. Morda bi bila še eno leto metuljčica, Annina obleka bi ji bila premajhna, Elzina prevelika. Nekaj bi že skombinirale.

A pozvonil je poštar … pa je prišla obleka. Čudovita. Komaj čakam veselje v očeh.

Lepo pustovanje, Emanuela!

 

 

Čisto običajen pregled

Tistega četrtka pred šestimi leti ne bom nikoli pozabila. Bila sem v 38. tednu nosečnosti in z Matejem sva šla na čisto običajen pregled v Ljubljano. Seveda sem jaz vozila. Že kmalu na avtocesti me je presenetilo zožanje na mojem pasu in seveda sem zmanjševala hitrost. Zmanjševal pa jo je tudi voznik v avtu, ki je vozil na prehitevalnem pasu. In tako sem drvela proti stožcem in šele zadnji trenutek sem lahko zapeljala pred sosednji avtomobil, ki je toliko zmanjšal, da sem lahko vskočila pred njega. Srce v grlu, krč v želodcu, pulz do neba.

Pri zdravniku pa pritisk čez vse meje (220/130), ki ni in ni padel tudi po večkratnem merjenju, zato sem šla na oddelek, kjer so me priključili na merilec tlaka, ki mi je vsakih petnajst minut povedal, da je pritisk vedno bolj povišan.

In smo šli. V porodni blok! V naslednjih nekaj urah sem dobila tisoč in eno informacijo kdaj in kako bom rodila, a kljub vztrajnemu nižanju se moj pritisk ni dal. Ko smo prišli do 250/160, so se odločili, da ne bo jutri, tudi ne v ponedeljek, ampak TAKOJ!

Urgentni carski rez

Odločitev je padla, tisočglava množica (vsaj tako se mi je zdelo), ki je tekala okoli mene in moj dragi, so se spremenili v eno pikico, ko so mi na obraz dali masko. Pikica se je razširila v megleno sliko, ko me je sestra zbujala in edino, kar sem spregovorila je bilo: “Kje je moj otrok?!”. In tam si bila ti. Najlepše in najpopolnejše bitje v očkovem naročju. Tako mičkena, tako sladka in tako zelo najina. Takrat je moje življenje dobilo smisel. Dobilo je tebe.

Navihana, razigrana in najlepša

Prvorojenci so le prvorojenci. Starši se vedno znova učimo biti starši, otroci pa ste to že tako ali tako. Kar znate biti otroci. Znate biti navihani, trmasti, neposlušni in preprosto najbolj ljubki naenkrat. Takšna si tudi ti. Vedno znova preizkušaš naju in preizkušaš meje, hkrati pa najbolj ljubeče skrbiš za mlajšega bratca in sestrico. Lahko ti petkrat naročiva isto stvar pa še vedno ne boš naredila, spet drugič pa boš naredila to isto stvar brez pregovarjanja. Si mešanica nasprotij in takšna si popolna.

Hvala, ker si mi dala ime in hvala, da sem lahko tvoja mama!

Rada te imam.

Vse najboljše!

Emanuela