Konec porodniške. Kaj pa zdaj?!

Pred dnevi sem zaključila mojo zadnjo, tretjo in tudi najdaljšo porodniško. Porodniška je bila polna vzponov in padcev, tavanja v temi in na koncu, ja na koncu se je vse lepo izšlo.

Porodniški dopust

Porodniški dopust sem začela 28 dni pred PDPjem in pripadalo mi je 13 mesecev, ker imam 3 otroke stare do šest let. Pred iztekom porodniške sem vložila vlogo za podaljšanje (tukaj), tako da so nama z mojo mini namenili še tri mesece. Vse skupaj 16 sanjskih mesecev, ki pa to vendar niso bili vedno. Po zastoju v rasti in hudi alergiji na mleko, je moja mini okoli 13 meseca le skobacala. Na prve korake bomo pa še počakali, kajti njena medenica še ni zrela.

Uvajanje v vrtec

Zagotavljam vam, da sem presrečna, da so mojega otroka sprejeli v vrtec sredi leta in še zamaknili vpis, s podaljšanjem porodniške, tako da je moja mini šla v vrtec s 15 meseci in ga sprejela brez problema. Že četrti dan me ni več potrebovala v igralnici in šesti dan je že prespala. Zame je bilo to nekaj čisto novega, kajti starejša otroka sta zelo težko sprejela vrtec. Je pa res, da je mini s svojim nasmehom, ter z dobrimi osmimi kilami in 72 centimetri najmanjša in zato ljubljenka celega jasličnega oddelka.

Koriščenje dopusta

Tako kot porodniški dopust, tudi službeni dopust zame očitno, ne bo dopust. Vrt, službena izobraževanja, zdravniški pregled, uvajanje na novo delovno mesto, … je samo nekaj stvari, ki me čakajo. Pred sabo imam še točno en mesec pred nastopom službe in ja, izkoristila ga bom. Predvsem za otroke in zase.

Šport Telovadba

Nikoli nisem bila športnica, halo?! Z mojimi kilami in kondicijo sem se vedno borila za zadnje mesto na krosu. A vendar sem to pomlad začela s telovadbo preko aplikacije na telefonu, vmes pa skakanje s kolebnico, sobno ali pa pravo kolo z mojo Hano, ki uživa v “hitri” vožnji. Poleg telovadbe sva z Matejem spremenila tudi način prehrane. Rezultat je minus na tehtnici in odlično počutje. Šla sem še na manikiro, naročila sem se k frizerju in na depilacijo. Za piko na i pa sva se z Matejem odločila, da bomo letos šli (verjetno prvič in zadnjič) za prvi maj za deset dni pa Sardinijo. Tako da, kmalu, čisto kmalu bomo na morju.

Divje leto polno preizkušenj

Končuje se eno najbolj čustvenih obdobij v mojem življenju, rojstvo tretjega otroka in spremljanje vedno večje ljubezni, ki se razvija med sorojenci je nekaj, kar človeka napolni s čustvi, je nekaj, kar ne smemo zamuditi. Vsi tisti izgubljeni trenutki, so resnično izgubljeni in ne smemo dovoliti, da nam pobegnejo. Otroci so samo enkrat majhni in njihov prvi korak je prvi le enkrat.

jurij

Pozdravček, Emanuela

Sledi mi tukaj.

Zakaj jočeš, mami?

Od nekdaj sem želela biti mati. Mati treh otrok. Sreča je hotela, da si je tudi Matej želel tri otroke, in da imava tri najlepše in zdrave otroke.

Zakaj torej jočeš, mami?

Jočem, ker sem včasih preprosto preobremenjena, ker želim, da imaš več ljubezni in topline, kot sem jo imela jaz v otroštvu.

Zato grem vseeno sredi noči izmučena v tvojo sobo, se uležem k tebi in te božam, dokler ne zaspiš, zato te stisnem tudi takrat, ko narediš napako, zato tudi takrat, ko sem sama popolnoma na tleh, grem do tebe in se ti opravičim, ker sem odreagirala tako kot sem in zato se pogovarjam s teboj, ti povem, kako je prav in kako je narobe.

Jočem, ker včasih preprosto nimam časa.

Vendar želim sedeti s teboj in se igrati domino, gledati knjige in si podajati žogo, pa čeprav je sušilni stroj že šestič povedal, da je osušil perilo, pa čeprav me čaka nov stroj opranih cunj pa čeprav vem, da je že skrajni čas, da skuham kosilo in čeprav komaj držim odprte oči, ker je bila še ena divja noč.

Jočem, ker želim, da bi z očijem kdaj imela trenutek le za naju, ker želim, da bi danes vsi mirno spali, ker želim, da bi zjutraj v miru pojedli zajtrk in bi smeh odmeval po hiši.

Jočem, ker želim, da bi ti lahko nudila več, kot sem imela jaz v otroštvu, ker želim, da se vpišeš v glasbeno šolo ali na plesni tečaj ali na borilne veščine, če boš želel.

Jočem, ker želim, da bi bila z očijem dovolj kreditno sposobna in nam kupila hiško, kjer bi si ustvarili samo naš topel dom.

Jočem od sreče, ko me pogledaš, me objameš, poljubiš in zašepetaš: “Rad te imam!”

Jočem od prestrašenosti, ko padeš, se udariš.

Jočem od nemoči, ko gledam tvoje solze, ko te puščam samega v vrtcu.

Jočem iz ljubezni do tebe, do tvojega očka, do naše družine.

Jočem iz strahu, ali bom zmogla biti dovolj mati zate in ti dati dovolj za lepo življenje.

Jočem, ker sem človek, ker sem ranljiva, ker nisem stroj.

Jočem, a sem hkrati srečna in se smejim, ker ste zdravi, veseli in ker se trudim biti najboljša zate.

Tvoja mami.

Sledi mi tukaj.

Foto: Nives Brelih

Sem iz lune in govorim lunščino

Očitno je, da imajo moji otroci drug materni jezik, kajti včasih me preprosto ne razumejo. Mirno, umirjeno ukazovanje pri mojih otrocih ne pride niti do prvih možganskih celic. Kljub temu, da pediatrinja vztrajno trdi, da je z njihovim sluhom vse vredu, jaz močno dvomim o njeni strokovni presoji. Oziroma bi raje postavila novo diagnozo. Selektivni sluh!

Zakaj?

Preprosti ukazi kot so:

  • Sleči se!
  • Obleci se!
  • Pospravi igrače!
  • Pojdi na stranišče!
  • Kosilo je na mizi!
  • Hodi hitreje!
  • Hodi počasneje! …

Enostavno ne privedejo do odziva.

Medtem pa ko enako zložni stavki kot so:

  • Pojdi gledat risanke!
  • Čokolada je na mizi!
  • Pojdi se igrat!
  • Poglej bager!
  • Prijateljica te kliče!
  • 3, 4, zdaj tečemo! …

Sprožijo v malih glavicah takojšen odziv.

Naslednja stopnja premagovanja ovir je pri nas štetje.

Ena, dva, triiiii, štiiiiriii, pet!

Tukaj moram priznati, nekaj se vendarle začne dogajat. Morda mi kateri od njih nakloni kakšen pogled, češ: “Mat, kaj me motiš!”.

Navadno potem mati izgubi potrpljenje. Moje glasilke (gotovo imam že trajne poškodbe na njih) ponovijo na najvišji glasnosti prvi ukaz. Čudno, a male glavice trznejo in začne se dogajanje. Očitno je navodilo prišlo na cilj, ampak ali bo dejanje dejansko izvršeno je pa stvar naslednjega vprašanja?!

Ali moji otroci govorijo kašne drug materni jezik?

Bi morda v lunščini prišla bližje tem malim zvedavim glavam?!

 

Emanuela

Foto: Nives Brelih

 

Valentin ima ključ do korenin

Stara ljudska modrost pravi, da ima Valentin ključ do korenin, a očitno tudi do najinih src, kajti na ta dan pred mnogi leti sta se najini poti napletli, zapletli in se pleteta še danes. So dnevi, ko gre težko, so dnevi, ko gre lepo in sva midva obkrožena z najinimi zakladi. Mnogo solza, mnogo veselja in veliko potrpljenja je potrebno, da zgradiš in ohranjaš družino. In tukaj sva midva. Majhna človeka v velikem svetu, ki sva se našla in piševa svojo zgodbo. Zgodbo o ljubezni, zaupanju in strpnosti. Zgodbo, ki traja že pravljičnih devet let.

Hvala ti, da si.

Ljubim te.

Emanuela.

DSC09655

 

1 leto mojega življenja

Naključje je hotelo, da se je moj 365. dnevni izziv končal ravno na pustno nedeljo. Šegavo, v maskah na karnevalu v Cerknici. In ravno naključje je hotelo, da sem na današnji dan pred enim letom prvič pritisnila tipko compose in naredila svoj prvi zapis.

Kako je Samo Mama rastla?

12. 02. 2017 je bil dan, ko sem napisala moj prvi zapis, ki se je imenoval 1.dan! Z njim sem začela moj 365 dnevi izziv, v katerem sem vsak dan zapisala, kaj smo imeli za kosilo. Omenila sem tudi kakšno prigodo in kaj potožila. Sprva je bil blog samo moj. Je bil odgovor na vsakodnevno vprašanje: Kaj boš danes kuhala?, ki si ga mamice postavljamo med seboj. Počasi sem blog pokazala prijateljicam in njihov pozitivni odziv mi je dal pogum, da sem 15. 03. 2017 naredila skupino ‘SamoMama’, ki se je kasneje preimenovala v Kuhamo, klepetamo in uživamo. Pri skupini mi pomaga Tina (Na terapiji.si). Tina je tudi sokriva, da sem 03. 06. 2017 naredila svojo FB stran ter IG profil.

Bilo je leto, ko sem spoznala ogromno novih in pozitivnih ljudi ter magične Mami Blogerke, ki širni Sloveniji kažejo (-mo), kakšna energija se skriva v čisto navadnih in tudi posebnih mamah.

Samo Mama skozi leto

Z nami ste uživali na morju in prepotovali 600 km, soočala sem se z nakupovanjem oblačil ter ubadala s predsodki v zapisu Ja, vsi trije so moji! Z nami ste šli z vlakom v Koper in prebirali moje pesmi: Biti mama, Iskrica v očeh, Sreča si ti.. Z Mami blogerkami sem se udeležila Blogsija, Tečaja reanimacije, Otroškega bazarja ter sodelovala v dobrodelni akciji Prazniki za vse.

V sekundi, ki bi lahko bila usodna sem podoživljala situacijo na cesti in kritično ocenila 1. novembersko pretiravanje na pokopališču.

Preizkusila sem se kot manekenka in spregovorila o dojenju ter o uvajanju goste hrane. Pri treh otrocih imamo pri nas neprespane noči na kubik. Z mini pa sva dobili podaljšano porodiško, s katero sva pridobili tri mesece časa, da se naša mini okrepi in lažje skobaca v svet.

Z vami sem tudi vrtnarila in kuhala ter preizkušala nove recepte.

Kdo je Samo Mama?!

Samo Mama sem jaz, Emanuela. Ženska in mati, ki imam v življenju neprecenljivo srečo, ker imam tri najbolj čarobne otroke z najboljšim očkom, neverjetne prijatelje in ogromno idej, ki se mi rojijo po glavi. Vedno seveda ni tako. Tudi moji otroci so nagajivi, neubogljivi, spremljajo nas bolezni in druge tegobe in tudi midva z Matejem sva samo človeka, ki se trudiva biti dobra partnerja in dobra starša pa čeprav nama velikokrat spodleti in gradiva spet od začetka. A to je življenje in življenje ni postlano z rožicami.

Izziva je konec.

365. dnevni izziv se danes konča, a s tem se ne konča Samo Mama. Spletna stran je dobila novo podobo, nove vsebine in nova sodelovanja, zato me spremljajte še naprej, vaš odziv, vaši lajki in vaši komentarji so gorivo za mojo energijo. Vabljeni k preizkušanjem mojih receptov in branju mojih zapisov.

Hvala ker ste!

Vaša Emanuela!

 

Kaj boste za pusta?!

Kaj boste za pusta?!

To nadležno vprašanje.

Ne, ne bomo tematska družina.

Ne, tudi letos ne bom šivala kostumov.

Da, moji otroci bodo kljub temu veselo pustovali.

Zgodnji pust

Kmalu po novem letu sem se zavedala, da bo že čez en mesec pust?! Pobrskam po škatlah. Aha. Kostim za sina imam! Juhuhu. Letos bo dinozaver. Morda še naslednje leto. Morda pri dobrih treh letih še ne bo imel pretiranih želja.

Najmlajša bo … Verjetno ne bo nič.

Ustavi se pri najstarejši. Mirno jo vprašam, kaj bi bila rada za maškare. Po kratkem premisleku izstreli: “Princeska!”. Čez nekaj časa jo ponovno vprašam, saj veste pri šestih letih je že lahko problem. Odgovor je bil isti. Vzamem v roke tablico in naročim obleko, prvo, ki je bila do tal, princeskasta, roza in normalne cene. V sobo je stopil Matej. Prijazno sem ga obvestila, da je ravnokar naročil kostum za pusta. Se mu nasmehnem in zaprem aplikacijo. Zvito.

Rešitve

V glavi sem imela rešitve, kako bom rešila pust, če obleka ne bo prišla pravočasno.

  1. Šivanje. Zelo rada šivam, ampak kdaj?! Vedno, ko si pripravim vse za šivanje, me kdo ali kaj zmoti. Za neki velik projekt bi res mogla stisniti vse moči.
  2. Nakup. Moramo priznati, da so pri nas stvari precenjene. Zadnjič sem v trgovini videla identični komplet za metuljčico, ki sem ga lani naročila iz Kitajske, dvakrat dražji. Lepa obleka za princesko bi bila že pravo bogastvo.
  3. Praznjenje zalog. Zelo verjetno bi v tisti škatli na omari našli kaj za rešit pust. Morda bi bila še eno leto metuljčica, Annina obleka bi ji bila premajhna, Elzina prevelika. Nekaj bi že skombinirale.

A pozvonil je poštar … pa je prišla obleka. Čudovita. Komaj čakam veselje v očeh.

pust 2018
Princeska in dinozaver (Pust, 2018).

Lepo pustovanje, Emanuela!

 

 

Vse najboljše, princeska!

Čisto običajen pregled

Tistega četrtka pred šestimi leti ne bom nikoli pozabila. Bila sem v 38. tednu nosečnosti in z Matejem sva šla na čisto običajen pregled v Ljubljano. Seveda sem jaz vozila. Že kmalu na avtocesti me je presenetilo zožanje na mojem pasu in seveda sem zmanjševala hitrost. Zmanjševal pa jo je tudi voznik v avtu, ki je vozil na prehitevalnem pasu. In tako sem drvela proti stožcem in šele zadnji trenutek sem lahko zapeljala pred sosednji avtomobil, ki je toliko zmanjšal, da sem lahko vskočila pred njega. Srce v grlu, krč v želodcu, pulz do neba.

Pri zdravniku pa pritisk čez vse meje (220/130), ki ni in ni padel tudi po večkratnem merjenju, zato sem šla na oddelek, kjer so me priključili na merilec tlaka, ki mi je vsakih petnajst minut povedal, da je pritisk vedno bolj povišan.

In smo šli. V porodni blok! V naslednjih nekaj urah sem dobila tisoč in eno informacijo kdaj in kako bom rodila, a kljub vztrajnemu nižanju se moj pritisk ni dal. Ko smo prišli do 250/160, so se odločili, da ne bo jutri, tudi ne v ponedeljek, ampak TAKOJ!

Urgentni carski rez

Odločitev je padla, tisočglava množica (vsaj tako se mi je zdelo), ki je tekala okoli mene in moj dragi, so se spremenili v eno pikico, ko so mi na obraz dali masko. Pikica se je razširila v megleno sliko, ko me je sestra zbujala in edino, kar sem spregovorila je bilo: “Kje je moj otrok?!”. In tam si bila ti. Najlepše in najpopolnejše bitje v očkovem naročju. Tako mičkena, tako sladka in tako zelo najina. Takrat je moje življenje dobilo smisel. Dobilo je tebe.

Navihana, razigrana in najlepša

Prvorojenci so le prvorojenci. Starši se vedno znova učimo biti starši, otroci pa ste to že tako ali tako. Kar znate biti otroci. Znate biti navihani, trmasti, neposlušni in preprosto najbolj ljubki naenkrat. Takšna si tudi ti. Vedno znova preizkušaš naju in preizkušaš meje, hkrati pa najbolj ljubeče skrbiš za mlajšega bratca in sestrico. Lahko ti petkrat naročiva isto stvar pa še vedno ne boš naredila, spet drugič pa boš naredila to isto stvar brez pregovarjanja. Si mešanica nasprotij in takšna si popolna.

Hvala, ker si mi dala ime in hvala, da sem lahko tvoja mama!

Rada te imam.

Vse najboljše!

Emanuela

Uvajanje goste hrane: tretjič?!

Večina misli, da pri tretjem otroku pa res že vse veš. Aja?! Mislim, da ne. Verjetno sem vse vedela pri prvi hčeri, ker sem si vse prebrala in pojedla vso pamet sveta. To pamet sveta je pri vsakem naslednjem otroku zasenčila zdrava kmečka pamet.

Dojenje ali flaška

Seveda se vse začne na začetku. Dojeni otroci baje ne potrebujejo ničesar do šestega meseca (zapis o dojenju lahko prebereš tukaj). Otroci na flaški pa potrebujejo vedno večje količine adaptiranega mleka in zgoščevanje z riževimi kosmiči in kar kmalu po petem mesecu jim lahko začnemo dodajat gosto hrano (v nadaljevanju GH).

Aha. Seveda so ti napotki odvisno od leta, v katerem je otrok rojen in seveda od dognanj pediatrov glede normativov v tistem trenutku.

Kdaj začeti z gosto hrano?!

In tako učena, ubogljiva in poslušna sem čakala, da je moji prvi deklici zacingljalo šest mesecev in sva začeli. O ja! Seveda. Vsaka žlička nova vojna! Vse, kar sva pogojno spravila v njena usta, so bile kupljene sadne kašice, sadni jogurti in instant mlečne kašice. Do vstopa v vrtec ni zaužila praktično nič drugega. No, zaužila že. A po piščančjem mesu (če smo ga spravili do želodčka) je bruhala, ostalo pa je bila limita postavljena na eno žličko. Z dobrimi enajstimi meseci je šla v vrtec in začela jesti VSE! Danes, pri njenih šestih letih, so njena najljubša hrana zelje in pečenice, repa velikanka in fižolova juha (seveda s palačinkami). Jogurte je samo navadne in kosmiči v mleku so najboljši koruzni.

Pri drugem otroku sem rekla, da ne bom naredila iste napake ter čakala pol leta, in čeprav je bil dojen, sva začela z GH kmalu po četrtem mesecu starosti. Razlog?! Fant je pokazal, da bi on tudi. Tiste pol leta smo imeli dnevno na jedilniku kremne juhe iz vse vrste zelenjave, pojedel je ogromne količine doma narejenih sadnih kašič in navadnega jogurta. Pri enajstih mesecih je šel v vrtec in nehal jest. Prosim?! Ja. Moj malček mora imeti res dober dan, da poje normalno porcijo. Pri dveh letih in pol poje manj kot njegova eno letna sestrica.

Pri najmlajši sem z uvajanjem GH začela enako. Malo po četrtem mesecu je prvič poskusila gosto hrano. Razlog?! Zaradi zaostanka v rasti in alergije na kravje mleko sva začeli s fino zabeljenimi zelenjavnimi kašicami. Začetek je bil čudovit. Jedla kot velika, a naenkrat se je vse zaustavilo. Teža je spet obstala. Jesen, prehladi in zobki. In potem je bila stara 11. mesecev. V vrtec še ne gre, ker so mi podaljšali porodniško (tukaj), a je začela jest. Kar naenkrat kot bi odrezal spet je! Poje res veliko, kar sva prej v enem dnevu, sedaj poje v enem obroku. Punca se je končno začela rediti.

Najboljši nasveti za uvajanje GH

Pri treh otrocih bi seveda že lahko bila strokovnjakinja za uvajanje GH, a sem daleč od tega. Po mojem mnenju je za uvajanje najbolj pomembno, da:

  • opazuješ otroka

Otrok bo tisti, ki bo odpiral in zapiral usta.

  • ne siliš

Otrok bo sam pokazal, ko bo lačen.

  • ne kompliciraš

Otrok ne potrebuje menija s petimi zvezdicami, potrebuje enakovreden zdrav in okusen obrok ter spočito mami, ki ne bo celo noč razmišljala, katero super živilo bo najbolj super za njenega super otroka.

  • postopno uvajaš živila

Nekatera živila lahko povzročijo reakcijo, zato nisem uvajala nikoli več živil hkrati. Pri nas sta se pojavili reakciji na piščančje meso, ki je izzvenelo kmalu po prvem letu starosti in alergija na kravje mleko, ki upam, da bo tudi kmalu izzvenela.

  • in da oba uživata v hranjenju.

Ni pomemben način s katerim boš začela z uvajanjem. Vseeno je ali boš hranila s plastično ali kovinsko žičko, ali s pasirano ali pretlačeno hrano, ali pa boš hranila na otrokovo pobudo (BLW) ali po stari klasični metodi. Pomembno je, da je hranjenje užitek za oba!

 

Prijetno uvajanje hrane, Emanuela.

Sledi mi tukaj.

 

Neprespane noči na kubik

Nočno dojenje in izraščanje zobkov

Vrjetno ne bom nikoli vedela, zakaj je to dvoje povezano in zakaj se počutim kot brusilni kamen za male žagice, ki rinejo na plan, a tako je pač zadnje dni. Moja mini svoje tegobe preživlja prisesana na meni. Včerajšni dan je bil za njo še posebej travmatičen. Ker sem bila cel dan s sinom na Pediatrični kliniki, je mojo dnevno odsotnost nadomeščala ponoči.

Boleče uriniranje in zahtevek po: Mami!

Z mini ob sebi se nekako namestim, da bi zadremala, ko se zasliši milo stokanje in glasen “Auuu, boli!!!”. Oči steče k sinku, ki je očitnu lulal v pleničko in s tem vzdražil svoje splovilo, ki so mu ga včeraj med operacijo, poštimal. Seveda oči ni bil dober in je klical po meni. Glasen protest od mini je poskušal pomiriti oči, medtem ko je sinek v trenutku zaspal v mojem naročju.

Sanje o pajkih

Konec lep, vse lepo! Hiša se končno zavije v tišino treh spečih otrok in utrujenih staršev, ko me naenkrat vrže pokonci srhljiv jok naše najstarejše! Stečem k njej, reva sedi v solzah na postelji in se trese kot šiba na vodi. Sanjala je o pajkih. Poskušam ji ponovno razložiti, da pajki niso nevarni, da so majhni in da se oni nas bojijo. Nato mi pove, da jih v vrtcu s pajki strašijo fantje, ki pajke lovijo za radiatorji in z njimi strašijo punce. Skupaj z mojo princesko greva na stranišče in v našo posteljo, ki je vedno rešitev za vse. Na srečo mini preživi selitev v njeno posteljico, tako da je prostor pod mojo odejo prost.

Do očijeve budilke za v službo je imel oči še eno intervencijo lulanja s sinekom in mini še eno dojenje. Na mojo srečo je šla tavelika v vrtec skupaj z očkom, tako da sem lahko z mojima najmlajšima poležala skoraj do osmih, ko pa se je sinek spolnil, da je na odvajanju od plenic in me sprehodil do stranišča.

Po neprespani noči in treh kavah se še vedno počutim kot da sem bila jaz včeraj pod narkozo in ne moj dveletni sin, ki prekipeva od preveč energije. Kljub temu, da sem nenaspana, z rahlim glavobolom pa me še vedno zvesto čaka poln koš za perilo, lačni želodčki, sesalec in prah, a tehle pet minut sem si pa vzela, preden prideta domov oči in hči ter se mali komici zbudita iz opoldanskega počitka.

Miren dan, Emanuela.

 

 

Eno podaljšanje porodniške, prosim

Zgodba o moji mini

Moja punči je že v prenatalni dobi kazala zaostanek v razvoju. Rodila se je v 38 tednu s carskim rezom in s 2690 g. Takoj po porodu je bila štirideset ur pod lučko in kmalu je začela polivati. To ne bi bil tako velik problem, če bi normalno pridobivala na telesni teži, a ni. Iz moje prehrane sem izločila kravje mleko in bila poslana v gastroenterolško ambulanto. Polivanje se je zmanjšalo, a teža je še vedno počasi napredovala.

Pri dobrih štirih mesecih sva začeli z gosto hrano, kar se je poznalo tudi na tehnici. Največji poskok v rasti je doživela na morju. Tri tedne sonca, plavanja, morskega zraka je prineslo 600 g v treh tednih ter zalita lička.

Zakaj podaljšanje?!

Moja punči je krasna. Vedno nasmejana, poskočna in klepetava deklica. Pri svojih enajstih mesecih že želi sama jesti z žlico in rokami, je glasna, vendar se ne kobaca, se ne vsede sama in v sedenju se še vedno kdaj zvrne.

Iz zgoraj naštetih vzrokov sem se obrnila na CSD (Center za socialno delo), kjer mi je gospa rekla samo en stavek, ki me je spodbudil, da sem vložila prošnjo za podaljšanje porodniškega dopust. Rekla mi je: ‘Pri tretjem pa že veste, kako mora biti!’.

Moj otrok je zdrav

Presrečna sem, da je moj otrok zdrav, da ima samo zaostanek v rasti, alergijo na kravje mleko in da fizično ne dohaja vrstnikov.

Srečna sem, da nima pol strani diagnoz.

Prav tako pa sem presrečna, da sva dobili podaljšano porodniško, da se bo izognila obdobju najhujših prehladov v vrtcu, da bova lahko hodili na fizioterapije in da bo dobila priložnost, da se okrepi in morda še kakšen gram pridobi.

Emanuela