Kategorija: Življenje kar tako

 

“Mamico hočem!”

Čisto običajno jutro, čisto običajnega dne, le da so me ob polnoči zbudile rakete, namesto kakšen: “Lulat me, mami.” Pa kaj če sem prespala silvestrovo v objemu mojih najmlajših dveh, medtem ko sta se Matej in Hana družila s sosedi na zabavi, kjer so imeli nočno drsanje in se veselili novega leta. Pa kaj, če sem namesto penine ob polnoči pila vodo. Moja najdaljša noč je bila eno noč prej, ko sem prebedela s Piko, ki je ob vsakem navalu kašlja še malo pobruhala posteljo. Kar je seveda top, ker bova z Matejem šla v novo leto s sveže opranimi kovtri in dišečo posteljnino.

Torej, če je noviga leta dan, bi si mogla narediti novoletne zaobljube?! Ah, kje pa! Verjetno si jih nikoli nisem naredila, zagotovo pa se jih tudi nikoli nisem držala. Tistih deset kil viška bo tako ali tako samo izginilo, loto listek je vplačan, mulci pa so itak že tako veliki, da so že pridobili na odpornosti. In midva. Ah, morda bova našla kakšen trenutek, ko ne bova oba preveč utrujena od vsega in uživala v najinem času. Morda bi se lahko zaobljubila, da si VSAK dan vzamem pol ure samo zame in za naju!

Bo pa 2019 prineslo veliko sprememb. Začela bom na novem delovnem mestu, ki bo precejšna sprememba, ob strani pa mi bo stal rokovnik Moje leto. Hana bo pihnila svojo sedmo svečko, moj blog pa drugo. Vse ostalo pa bodo sprotni cilji, ki si jih bom postavljala in sproti osvajala.

O 2018 ne bom zgubljala besed. Bilo je čudovito. Vsi vzponi in padci so nam naredili trdno kožo in nam pokazali, da zmoremo. Z nami je bila skozi vse leto naša Nives, ki ni le fotografinja s srcem, ampak tudi naša prijateljica. Hvala ti, Nives.

Hvala pa tudi, Mami blogerke, da sem lahko del tako različne in vendar podobne skupine mamic in očkov. 

Hvala pa tudi vam, za vsako vaše branje in še vedno bom z vami tukaj.

Veliko uspehov, zdravja in drobnih lepih trenutkov, ki nas delajo osrečujejo.

Naj bo iskrivo!

Vaša, Emanuela.

 

Foto: Nives Brelih.

 

28. 12. 2016 sta morala biti Jurij in Hana že ob šestih v vrtcu, torej za njiju sredi noči, saj sta bila navajena hoditi v vrtec za ob osmih ali še kasneje, a ta dan je bil poseben. Mami in oči sta šla v porodnišnico Postojna na načrtovan carski rez po sestrico. V porodnišnici je šlo vse po protokolu in kmalu sem bila na porodni mizi. Kot pri Juriju sem se tudi tokrat odločila za spinalno anastezijo, pri kateri se omrtviči spodnji del telesa, tako da lahko spremljaš porod. Matej me je držal za roko in kmalu se je zaslišal glasen protestni: “NEEEEEE, NEEEE!” In tako se je začela vladavina naše najmlajše deklice.

 Deklica brez imena.

Nikoli nisem razumela staršev, ki niso imeli pripravljenega imena za prihajajočega člana, a nama se je to dejansko zgodilo. Moja želja, da bi imela šesta vnukinja/vnuk naše babi šest črk ni nikakor speljalo, poleg tega pa je Hana na vsak način želela imeti sestrico Marjetico. Temu imenu sem nasprotovala, ker je bilo babici ime Marjetka in svojega imena ni marala, tako nisem isto želela narediti hčeri. In tako je čas mineval in naenkrat sem imela v naročju deklico brez imena. “Danes se nam je rodila pikica, ki je tehtala 2690 g in merila 49 cm.” Med pisanjem sporočila me Matej pogleda in reče: “Pika!” In oba sva v trenutku vedela, da je Pika ravno pravo ime za našo malo pikico.

Na koncu je vedno pika.

Ironično in resnično. Pika je najin zadnji otrok in zagotovo naša največja poveljnica. Od njenega prvega: “NEEE!” naprej je vzela vajeti v svoje roke in nas vse s svojo neverjetno energijo in karizmo obvladuje. Čeprav je imela zaostanek v rasti in alergijo na kravje mleko in čeprav še vedno ne dohaja svojih vrstnikov, je v zadnjih dveh mesecih odkar hodi, zelo napredovala. Govori pa tako ali tako kot raztrgan doktor. Njena mala osebnost te zasvoji in osvoji. In naj bo tako še naprej.

Moja mini. Vse najboljše za tvoj drugi rojstni dan!

Tvoja mami.

Foto: Nives Brelih in mami (1.slika)

Lahko bi rekla, da je bil danes čisto navaden dan. No, če odmislimo sneg, ki že cel dan sneži in veselo naznanja zimo. Običajno jutro, običajen služben dan in kot običajno sem šla najprej po Hano v šolo, nato po Piko in Jurija v vrtec.

Na vhodu v vrtec srečam mamico, kot običajno se pozdraviva, nakar njihovega starejšega sina zagledam na invalidskem vozičku. Moji možgani mi zameljejo, gotovo ima kakšno poškodbo in vprašam, češ, kaj pa je?

In čas se mi je ustavil. Solze so mi napolnile oči. Želodec se mi je skrčil. Zajokala sem. Fant, ki je še ne dolgo nazaj peš pospremil svoji mlajši sestri v vrtec. Fant, ki je imel skoraj vedno nasmešek na obrazu. Fant, ki je le malo starejši od moje Hane. Fant iz naše ulice. Ne fant iz časopisa ali interneta, ampak fant, ki smo ga srečevali na sprehodu. Pravzaprav otrok, ki ima še celo življenje pred seboj. Fant, katerega starši ne vedo, ali bo dočakal še kakšno rojstnodnevno torto ali ne. Ta fant, ki sedaj sedi v vozičku, ker mu je bolezen vzelo otroštvo.

S solznimi očmi sem objela mojo najmlajšo, ki me je stisnila in kot običajno rekla: “Moja, moja mamica!” S solznimi očmi sem se zavedela, da bi lahko bil moj otrok, da lahko mojega otroka isto doleti. Včasih preprosto pozabimo, kakšno srečo imamo, da so naši otroci zdravi. Včasih se ne zavedamo, da so prehladi, alergije, vnetja, . . . zgolj začasne bolezni, da imamo neverjetno srečo, da imamo fizično zdrave otroke. Pa kaj, če je moja Pika shodila šele pri dobrih 22. mesecih. Halo?! Shodila je! Nekateri otroci zaradi hib ne bodo nikoli shodili. Pa kaj, če moj Jurij ni kaj dosti govoril do dveh let in pol, nekateri otroci nikoli ne bodo mogli normalno govoriti. Pa kaj, če je moja Hana nemirna v šoli in odstopa iz večine, nekateri otroci ne bodo nikoli mogli sedeti normalno v šolskih klopeh.

Nekako mi spomin na fanta z ulice ne da miru. Njegov nasmeh mi je slika pred očmi. Kako malo je potrebno, da nasmeh zbledi, da otrok obsedi, . . .

Ste objeli in poljubili svoje otroke?! Ste se zahvalili, da so zdravi?! Kajti nikoli ne vemo, kdaj je lahko naš otrok zboli, kot je fant iz naše ulice.

Emanuela

 

Včasih bi samo kričala. Morda od nemoči, morda iz obupa ali pa kar tako, in potem bi skrušena obsedela. S slabo vestjo in s solzami v očeh.

Po povratku iz porodniške nazaj v službo se mi zdi, da se cel svet seseda name, da nimam časa niti zadihat. Pa čeprav sem že od maja v starem ritmu. A dvoizmensko delo mi odteguje otroke, da jih, kadar delam popoldan, vidim le tisto uro preden jih peljem v vrtec. Zvečer navadno že spijo. In tista jutranja ura je bolj podobno petelinjim bojem kot ljubeči družini. Vsak vleče v svojo smer, hoče svoj red in smo kot na barki v nevihtnem morju. Na koncu tečemo brezglavo v vrtec, da se še komaj dostojno poslovimo.

Prav tako je z Matejem. Še tistih pet minut na dan, ko se vidiva sem nasikana in mu težim. Včasih se vprašam, a res moram?! Izgovori utrujena sem, nič se samo naredi in podobno so že zlajnani kot stara plošča, ki preskakuje.

Potem so tukaj še gore umazanega perila, prah, umazana okna, vrt in še kaj čisto običajnega. Zdi se mi, da name vse pritiska! Dež zapacka komaj umita okna, mulci razmečejo igrače, cunj ni konca in za povrh še vsaka luna polula kako posteljo.

Prav majhna in nemočna sem. In najraje bi kričala, na vsa pljuča od nemoči!

Včasih dejansko kričim. Kričim, ker nisem slišana. Kričim, da preglasim svoje temne misli. Kričim, da bi se kaj spremenilo. Pa se ne.

Naj nas slišijo!

Pokukaj tudi tukaj.

Foto: Nives Brelih.