Fant iz naše ulice

Lahko bi rekla, da je bil danes čisto navaden dan. No, če odmislimo sneg, ki že cel dan sneži in veselo naznanja zimo. Običajno jutro, običajen služben dan in kot običajno sem šla najprej po Hano v šolo, nato po Piko in Jurija v vrtec.

Na vhodu v vrtec srečam mamico, kot običajno se pozdraviva, nakar njihovega starejšega sina zagledam na invalidskem vozičku. Moji možgani mi zameljejo, gotovo ima kakšno poškodbo in vprašam, češ, kaj pa je?

In čas se mi je ustavil. Solze so mi napolnile oči. Želodec se mi je skrčil. Zajokala sem. Fant, ki je še ne dolgo nazaj peš pospremil svoji mlajši sestri v vrtec. Fant, ki je imel skoraj vedno nasmešek na obrazu. Fant, ki je le malo starejši od moje Hane. Fant iz naše ulice. Ne fant iz časopisa ali interneta, ampak fant, ki smo ga srečevali na sprehodu. Pravzaprav otrok, ki ima še celo življenje pred seboj. Fant, katerega starši ne vedo, ali bo dočakal še kakšno rojstnodnevno torto ali ne. Ta fant, ki sedaj sedi v vozičku, ker mu je bolezen vzelo otroštvo.

S solznimi očmi sem objela mojo najmlajšo, ki me je stisnila in kot običajno rekla: “Moja, moja mamica!” S solznimi očmi sem se zavedela, da bi lahko bil moj otrok, da lahko mojega otroka isto doleti. Včasih preprosto pozabimo, kakšno srečo imamo, da so naši otroci zdravi. Včasih se ne zavedamo, da so prehladi, alergije, vnetja, . . . zgolj začasne bolezni, da imamo neverjetno srečo, da imamo fizično zdrave otroke. Pa kaj, če je moja Pika shodila šele pri dobrih 22. mesecih. Halo?! Shodila je! Nekateri otroci zaradi hib ne bodo nikoli shodili. Pa kaj, če moj Jurij ni kaj dosti govoril do dveh let in pol, nekateri otroci nikoli ne bodo mogli normalno govoriti. Pa kaj, če je moja Hana nemirna v šoli in odstopa iz večine, nekateri otroci ne bodo nikoli mogli sedeti normalno v šolskih klopeh.

Nekako mi spomin na fanta z ulice ne da miru. Njegov nasmeh mi je slika pred očmi. Kako malo je potrebno, da nasmeh zbledi, da otrok obsedi, . . .

Ste objeli in poljubili svoje otroke?! Ste se zahvalili, da so zdravi?! Kajti nikoli ne vemo, kdaj je lahko naš otrok zboli, kot je fant iz naše ulice.

Emanuela

Spremljaj me tukaj.

 

Hej, ti! Preberi si!

Brezskrbno otroštvo

Malo katera mama se še ni soočila s tistimi pogledi izpod čela. Z očitajočim pogledi, ko se tvoj otrok iz trme vrže po tleh, ko na blagajni izsiljuje za čokoladno jajčko, ali ko dvigneš glas, ker te ne uboga. Ves čas poslušamo, da moramo dati otrokom otroštvo, jih pustiti, da uživajo, tekajo in se veselijo, da naj jih ne zavijamo v vato, a hkrati ta isti ljudje jezno gledajo, ko se tvoj otrok lovi med nogami, ko se glasno smeji, in ko vrešče steče za prijateljem.

Najhujša stvar pri vsem tem je, da nam je, kot mami, v taki situaciji precej neugodno. Že sama komaj zadržuješ sapo in potem ti še nekdo diha za ovratnik ter pametuje.

Ničkolikokrat sem se že ugriznila v jezik, da nisem sama izpadla neotesana.

Ničkolikokrat sem se nasmehnila in se obrnila stran.

Ničkolikokrat sem potem premlevala, kako bi lahko odreagirala, da bi bilo prav, a vedno znova sem prišla do istega zaključka!

Hej, ti!

Kaj pa tvoj otrok?! Kolikokrat je tvoj otrok z glasnim kričanjem preglasil sobotni gasilski alarm? Kolikokrat je tvoj otrok bil krpa za brisat tla v trgovini?! A to smo pa pozabili?! Si pozabila, kako se obnaša tvoj otrok?! A si pozabila, s kakšnim tonom ti miriš otroka?! Kolikokrat je tebi nerodno?! Hej ti, kdaj si nazadnje pometla pred svojimi vrati, preden si se začela vtikati v življenje drugih.

Na drugem bregu

A za druge smo vedno najbolj pametni in najdemo rešitev, ampak verjemi, ni prava! Prava rešitev je uganka, ki jo mora rešiti vsak sam. Pri svojem delu velikokrat vidim merjenje moči med otroci in njihovimi starši. V teh situacijah največ podpore v svoji nemoči potrebujejo starši, zato se nasmehnem in rečem: “Lepo je videti, da niso samo moji takšni!” In to tudi resno mislim, zato se tudi trudim ne zidati si gradove v oblakih s stavki: “Moji pa ne bodo . . .”

Sem daleč od popolne mame!

Kakšna sploh je popolna mama?! To merilo zavisi predvsem od tega, katera knjiga je trenutno med najbolj prodajanimi in kateri trendi so v igri, a trudim se biti dobra mama. Stroga, ljubeča in najboljša za moje otroke, zato tebi polagam na srce, če ti kaj ni prav se obrni stran!

Za vas sem tukaj.

Pozdrav, Emanuela.

Foto: Nives Brelih

Včasih bi samo kričala

Včasih bi samo kričala. Morda od nemoči, morda iz obupa ali pa kar tako, in potem bi skrušena obsedela. S slabo vestjo in s solzami v očeh.

Po povratku iz porodniške nazaj v službo se mi zdi, da se cel svet seseda name, da nimam časa niti zadihat. Pa čeprav sem že od maja v starem ritmu. A dvoizmensko delo mi odteguje otroke, da jih, kadar delam popoldan, vidim le tisto uro preden jih peljem v vrtec. Zvečer navadno že spijo. In tista jutranja ura je bolj podobno petelinjim bojem kot ljubeči družini. Vsak vleče v svojo smer, hoče svoj red in smo kot na barki v nevihtnem morju. Na koncu tečemo brezglavo v vrtec, da se še komaj dostojno poslovimo.

Prav tako je z Matejem. Še tistih pet minut na dan, ko se vidiva sem nasikana in mu težim. Včasih se vprašam, a res moram?! Izgovori utrujena sem, nič se samo naredi in podobno so že zlajnani kot stara plošča, ki preskakuje.

Potem so tukaj še gore umazanega perila, prah, umazana okna, vrt in še kaj čisto običajnega. Zdi se mi, da name vse pritiska! Dež zapacka komaj umita okna, mulci razmečejo igrače, cunj ni konca in za povrh še vsaka luna polula kako posteljo.

Prav majhna in nemočna sem. In najraje bi kričala, na vsa pljuča od nemoči!

Včasih dejansko kričim. Kričim, ker nisem slišana. Kričim, da preglasim svoje temne misli. Kričim, da bi se kaj spremenilo. Pa se ne.

Naj nas slišijo!

Pokukaj tudi tukaj.

Foto: Nives Brelih.

Kaj pa dopust zame ali družinske počitnice 2018?!

Vse lepo in prav. Spakiram oblačila, kozmetiko, hrano. Naročam Mateju, da ne pozabi v avto naložit prenosne postelje, vozička, stolčka za hranjenje, igrače za v vodo, . . Končno vsi v avtu, speljemo in se že začne:

“Lačen, žejna, lulat me!”

Naše poti so vedno dolge, a pot na morje je zelo dolga, najmajn osem ur s postanki. Na cilju pa končno to, kar smo čakali celo leto, naš drugi dom. Razpakiramo in tečemo v morje.

Se še kateri mami zdi, da je razmišljanje o hrani rdeča nit vsakega dne?! Od jutra do večera?! Doma ali na dopustu?! Zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja in to vsak dan znova in znova. Seveda je potrebno razmišljat še o vseh posebkih ter če bodo res vse rite dovolj site.

Neee. Za nas ni hotel. No, morda le za vikend paket. Po več dneh bivanja sem zrela za kakšno ustanovo, ker nabiranje hrane, hranjenje, zadrževanje na sedežih je pri naših otrokih podvig.

Naslednja stvar. Pijača!

” Ali si kaj pil?! Prosim, popij ta kozarec vode! No, prav ti naredim sok, samo popij!”

Potem ko sama pijem že 5 kozarec vode, se z mulčki prerekam za tiste 2 dl, da vsaj kaj popijejo! Res ne razumem, kako niso žejni po vsem divjanju.

Seveda more mami poskrbeti tudi za počitek. Ne, ne, seveda ne svoj! Ampak najmlajši morajo odspati vsaj tisto urco, ker zvečer bodo spet želeli na sprehod ob morju! In tisto uro mami morda prebere odstavek ali dva v knjigi, ko pomije ali pospravi posodo (če jo ni že očka, ja naš očka, pomije in včasih pospravi posodo ter splakne in obesi kopalke 💙 ).

Po počitku nova akcija. Pit, jest, kopat, tekat. Vsaj to je sreča, da zvečer vsi popadajo in lahko v miru preberem še dva ali tri odstavke v knjigi, medtem ko mi uspavanko poje pralni stroj, ki pere bodije od najmlajše, ker jih imamo več kot očitno čisto premalo (en na dan 😂).

Končno se tudi meni oči zapirajo, izmučena od počitniškega tekanja, pripravljanja, pospravljanja, skakanja za mulci, . . . počasi padam v skrivnostni svet sanj, ko se začne oglašat najmlajša in se kregat v spanju. Kmalu bo pricapljal še kdo, da ga lulat, čeprav je stranišče na poti v spalnico in bi lahko vse brez moje vednosti opravil. Seveda se morem potem it še stisnat in pocrkljati. Ko bodo vse potrebe končno opravljene, bo končno čas za spanje.

6:00: “Mami, a greva na sprehod?! Mami, žejen sem. Mami, lulat me!”

Spet nov dan. Mami nenaspana. Utrujena.

A dopust je vseeno čas, ko je naša družina res eno, ko smo skupaj od jutra do večera, ko skupaj zaspimo in se skupaj zbudimo. Se kregamo in imamo radi!

Utrujen morski pozdrav, Emanuela.

Spremljaj me tukaj.

Kaj MORATE nujno spakirat za na morje!

Seveda gre za čisto realen zapis, čisto realne slovenske družine!

Vse kar imajo sosedi in še več!

Glede na to, da imamo tri otroke je nujno spakirat vse po troje (tri lopatke, tri bagre, troje grablic, sit in potičk, . . .), konec koncev vemo, kako je, ko se vsi trije zaženejo v eno lopatko. A kljub ogromni vreči plastike, je najboljši kamion češkega fantka in vedro hrvaške deklice!

Po tem ko sva se nekaj let upirala nakupu sup-a, je letos Matej podlegel skušnjavi in ga kupil! Le kaj smo do sedaj delali na morju?!

Na srečo se ne dava in rožast flamingo, krofi in ostale ogromne napihljive blazine nas niso premamile. Pred supom sva nabavila zgolj eno klasično blazino. Maska, dihalka, plavutke, rokavčki, vodni topovi so pa tako ali tako nujno zlo, moja nabiralka biserov je vrjetno že čisto spremenila favno morskih rakcev, ker jih vstrajno seli po obali.

Oblačila, čevlji in kozmetika

Meni je računica preprosta! Če gremo za štirinajst dni, potem potrebujemo štirinajst kompletov in rezervo pa dvoje dolgih hlač in majic! Kopalk mora biti za celo vas, obvezne so zaščitne UV majčke in kamion kap! Da o brisačah za na plažo ne govorimo. Nahrbtnik z zimsko kolekcijo (vetrovke, nogavice in dolge hlače) pa so tko skoz v avtu.

Ja, seveda imamo pralni stroj v apartmaju, a res ne bom prala na dopustu (je rekla obtimistična mati!).

Sem rekla: Ene japonke in ene superge za vsakega! Zraven so se potuhnili še copati in ‘talepi’ čeveljci.

Poleg vseh sirupov (za nižanje temperature, za izkašljevanje, alergije), krem (UV zaščitnih, za odrgnine, po pikih komarjev) in drugih žaubic, moramo tovoriti še vse gelčke in šampončke za vse rite in glave. Seveda se bo tudi mami, vsak večer!, fino pooljčkala za prožno kožo 😂! Res ne vem, če sem se enkrat do sedaj!

Hrana!

Ja, le kako bomo preživeli na drugem koncu sveta?!

Letos sem se ZELO omejila! Vse sem nasula v steklene kozarčke (moko, pšenični zdrob, sol, ajdovo kašo, riž, . . .), ki jih potem pustim lastnici apartmaja, ona pa nam vrne polne kozarčke (breskvova marmelada). 😃 S seboj smo prinesli tudi naše pridelke (solato, kumare, bučke, šparglje in jajca).

Sem pa vlačila s seboj palični mešalnik, ker brez njega ne grem nikamor. 😂

Pakiranje v avto

2 ogromna kovčka, sup, kajt, neopreni, igrače za na plažo, stolček za hranjenje, čevlji, voziček, skiroja, čeladi, hrana in se vsi mi! Ta velik strešni kovček je malo premali, prtljažnik enoprostorca, bi tudi lahko bil malo večji, a nekako nam uspe!

Kljub temu, da smo kakšno stvar pozabili, skoraj ne morem vrjet, da smo preživeli! In ja! Trgovine so tudi tukaj! Cene so tudi tam tam.

Kljub vsej navlaki in nujnih igračah za staro in mlado pa je največje veselje še vedno metanje kamenčkov v morje, sprehajanje ob obali in uživanje v malih stvareh.

Lep dopust, Emanuela.

Spremljaj me tukaj.

Moj otrok gre v prvi razred!

Leto 2012 je bilo zame čudovito leto. Postala sem mami male punčke, ki je se je počasi razvijala v lepo navihanko. Prvi nasmeh, prvi zobek, prvi pa-pa in prvi koraki. Za vsako mami so ti prvi trenutki posebni in nekaj najlepšega. Vsak takšen trenutek, ki bi ga z veseljem podoživela. In potem dobiš pošto: “Vpis v šolo.” Moram priznati, da me je ta kuverta postavila na trdna tla. Moja mala miška, naenkrat sploh ni več tako mala! V šolo gre!

Vpisu v prvi razred je sledilo prvo spoznavno druženje na šoli, kjer smo spoznali nekatere učiteljice, vzgojiteljice in knjižnjičarja. Sprehodili smo se skozi šolo in obiskali “spoznavne” kotičke, kjer so bodoči prvošolčki ustvarjali, plesali, telovadili ali listali knjige, predvsem pa so se zabavali.

Po tem druženju je za mojo Hano ostalo še eno brezkrbno poletje. Zame pa malo manj. Kot strela iz jasnega je bil Hanin stavek: “Mami! Kmalu bo poletje, gremo na morje, potem bo že jesen in grem v šolo! Jaz pa še nimam torbe!”

Bila sem zmedena. Kam, kako in kje?! Na roditeljskem sestanku smo dobili dolg seznam stvari, priznam, v mojih časih smo potrebovali precej manj ‘nujnih’ potrebščin. Za šolske stvari smo s starši tekali po celem Celju, da smo dobili vse, in zato sem kar lažje zadihala, ko mi je prijateljica rekla, da bo ona vse naročila pri Kopija-nova. Debelo sem jo pogledala, kajti pojma nisem imela o čem govori, a takoj sploh nisem odreagirala, dokler me Hana ni znova opozorila, da čas tiktaka in sva se usedli za računalnik.

Ooo ja! To je to, kar sem potrebovala! Vse na enem mestu!

Izbrali sva najino osnovno šolo in iz seznama izbrali, kar sva potrebovali (nekatere stvari smo že dobili od kakšne tete) in košarica je bila v hipu naložena. Pri izbiri torb se je malo zataknilo. Najina pogleda na praktičnost in lepoto se kot vedno nista najbolj ujela, a s kompromisom sva izbrali čudovit nahrbtnik, ki ji bo služil prva leta njenega šolanja.

kopija-nova

Premagali sva najtežji del ter zaključili nakup in to je to! Še paket počakava in moje malo dete bo zakorakalo v novo življensko obdobje!

Sedaj se lahko začnejo tudi za mami brezskrbne počitnice.

Do prihodnjič,

Emanuela.

Spremljaj me tukaj.