Vse najboljše, princeska!

Čisto običajen pregled

Tistega četrtka pred šestimi leti ne bom nikoli pozabila. Bila sem v 38. tednu nosečnosti in z Matejem sva šla na čisto običajen pregled v Ljubljano. Seveda sem jaz vozila. Že kmalu na avtocesti me je presenetilo zožanje na mojem pasu in seveda sem zmanjševala hitrost. Zmanjševal pa jo je tudi voznik v avtu, ki je vozil na prehitevalnem pasu. In tako sem drvela proti stožcem in šele zadnji trenutek sem lahko zapeljala pred sosednji avtomobil, ki je toliko zmanjšal, da sem lahko vskočila pred njega. Srce v grlu, krč v želodcu, pulz do neba.

Pri zdravniku pa pritisk čez vse meje (220/130), ki ni in ni padel tudi po večkratnem merjenju, zato sem šla na oddelek, kjer so me priključili na merilec tlaka, ki mi je vsakih petnajst minut povedal, da je pritisk vedno bolj povišan.

In smo šli. V porodni blok! V naslednjih nekaj urah sem dobila tisoč in eno informacijo kdaj in kako bom rodila, a kljub vztrajnemu nižanju se moj pritisk ni dal. Ko smo prišli do 250/160, so se odločili, da ne bo jutri, tudi ne v ponedeljek, ampak TAKOJ!

Urgentni carski rez

Odločitev je padla, tisočglava množica (vsaj tako se mi je zdelo), ki je tekala okoli mene in moj dragi, so se spremenili v eno pikico, ko so mi na obraz dali masko. Pikica se je razširila v megleno sliko, ko me je sestra zbujala in edino, kar sem spregovorila je bilo: “Kje je moj otrok?!”. In tam si bila ti. Najlepše in najpopolnejše bitje v očkovem naročju. Tako mičkena, tako sladka in tako zelo najina. Takrat je moje življenje dobilo smisel. Dobilo je tebe.

Navihana, razigrana in najlepša

Prvorojenci so le prvorojenci. Starši se vedno znova učimo biti starši, otroci pa ste to že tako ali tako. Kar znate biti otroci. Znate biti navihani, trmasti, neposlušni in preprosto najbolj ljubki naenkrat. Takšna si tudi ti. Vedno znova preizkušaš naju in preizkušaš meje, hkrati pa najbolj ljubeče skrbiš za mlajšega bratca in sestrico. Lahko ti petkrat naročiva isto stvar pa še vedno ne boš naredila, spet drugič pa boš naredila to isto stvar brez pregovarjanja. Si mešanica nasprotij in takšna si popolna.

Hvala, ker si mi dala ime in hvala, da sem lahko tvoja mama!

Rada te imam.

Vse najboljše!

Uvajanje goste hrane: tretjič?!

Večina misli, da pri tretjem otroku pa res že vse veš. Aja?! Mislim, da ne. Verjetno sem vse vedela pri prvi hčeri, ker sem si vse prebrala in pojedla vso pamet sveta. To pamet sveta je pri vsakem naslednjem otroku zasenčila zdrava kmečka pamet.

Dojenje ali flaška

Seveda se vse začne na začetku. Dojeni otroci baje ne potrebujejo ničesar do šestega meseca (zapis o dojenju lahko prebereš tukaj). Otroci na flaški pa potrebujejo vedno večje količine adaptiranega mleka in zgoščevanje z riževimi kosmiči in kar kmalu po petem mesecu jim lahko začnemo dodajat gosto hrano (v nadaljevanju GH).

Aha. Seveda so ti napotki odvisno od leta, v katerem je otrok rojen in seveda od dognanj pediatrov glede normativov v tistem trenutku.

Kdaj začeti z gosto hrano?!

In tako učena, ubogljiva in poslušna sem čakala, da je moji prvi deklici zacingljalo šest mesecev in sva začeli. O ja! Seveda. Vsaka žlička nova vojna! Vse kar sva pogojno spravila v njena usta so bile kupljene sadne kašice, sadni jogurti in instant mlečne kašice. Do vstopa v vrtec ni zaužila praktično nič drugega. No, zaužila že. A po piščančjem mesu (če smo ga spravili do želodčka) je bruhala, ostalo pa je bila limita postavljena na eno žličko. Z dobrimi enajstimi meseci je šla v vrtec in začela jesti VSE! Danes, pri njenih skoraj šestih mesecih so njena najljubša hrana zelje in pečenice, repa velikanka in fižolova juha (seveda s palačinkami). Jogurte je samo navadne in kosmiči v mleku so najboljši koruzni.

Pri drugem otroku sem rekla, da ne bom naredila iste napake ter čakala pol leta, in čeprav je bil dojen, sva začela z GH kmalu po četrtem mesecu starosti. Razlog?! Fant je pokazal, da bi on tudi. Tiste pol leta smo imeli dnevno na jedilniku kremne juhe iz vse vrste zelenjave, pojedel je ogromne količine doma narejenih sadnih kašič in navadnega jogurta. Pri enajstih mesecih je šel v vrtec in nehal jest. Prosim?! Ja. Moj malček mora imeti res dober dan, da poje normalno porcijo. Pri skoraj dveh in pol letih poje manj kot njegova 11 mesečna sestrica.

Pri najmlajši sem začela enako, malo po četrtem mesecu je prvič poskusila gosto hrano. Razlog?! Zaradi zaostanka v rasti in alergije na kravje mleko sva začeli s fino zabeljenimi zelenjavnimi kašicami. Začetek je bil čudovit. Jedla kot velika, a naenkrat se je vse zaustavilo. Teža je spet obstala. Jesen, prehladi in zobki. In potem je bila stara 11. mesecev. V vrtec še ne gre, ker so mi podaljšali porodniško (tukaj), a je začela jest. Kar naenkrat kot bi odrezal spet je! Poje res veliko, kar sva prej v enem dnevu, sedaj poje v enem obroku.

Najboljši nasveti za uvajanje GH

Pri treh otrocih bi seveda že lahko bila strokovnjakinja za uvajanje GH, a sem daleč od tega. Po mojem mnenju je za uvajanje najbolj pomembno, da:

  • opazuješ otroka

Otrok bo tisti, ki bo odpiral in zapiral usta.

  • ne siliš

Otrok bo sam pokazal, ko bo lačen.

  • ne kompliciraš

Otrok ne potrebuje menija s petimi zvezdicami, potrebuje enakovreden zdrav in okusen obrok ter spočito mami, ki ne bo celo noč razmišljala, katero super živilo bo najbolj super za njenega super otroka.

  • postopno uvajaš živila

Nekatera živila lahko povzročijo reakcijo, zato nisem uvajala nikoli več živil hkrati. Pri nas sta se pojavili reakciji na piščančje meso, ki je izzvenelo kmalu po prvem letu starosti in alergija na kravje mleko, ki upam, da bo tudi kmalu izzvenela.

  • in da oba uživata v hranjenju.

Ni pomemben način s katerim boš začela z uvajanjem. Vseeno je ali boš hranila s plastično ali kovinsko žičko, ali s pasirano ali pretlačeno hrano, ali pa boš hranila na otrokovo pobudo (BLW) ali po stari klasični metodi. Pomembno je, da je hranjenje užitek za oba!

 

Prijetno uvajanje hrane, Emanuela

 

Neprespane noči na kubik

Nočno dojenje in izraščanje zobkov

Vrjetno ne bom nikoli vedela, zakaj je to dvoje povezano in zakaj se počutim kot brusilni kamen za male žagice, ki rinejo na plan, a tako je pač zadnje dni. Moja mini svoje tegobe preživlja prisesana na meni. Včerajšni dan je bil za njo še posebej travmatičen. Ker sem bila cel dan s sinom na Pediatrični kliniki, je mojo dnevno odsotnost nadomeščala ponoči.

Boleče uriniranje in zahtevek po: Mami!

Z mini ob sebi se nekako namestim, da bi zadremala, ko se zasliši milo stokanje in glasen “Auuu, boli!!!”. Oči steče k sinku, ki je očitnu lulal v pleničko in s tem vzdražil svoje splovilo, ki so mu ga včeraj med operacijo, poštimal. Seveda oči ni bil dober in je klical po meni. Glasen protest od mini je poskušal pomiriti oči, medtem ko je sinek v trenutku zaspal v mojem naročju.

Sanje o pajkih

Konec lep, vse lepo! Hiša se končno zavije v tišino treh spečih otrok in utrujenih staršev, ko me naenkrat vrže pokonci srhljiv jok naše najstarejše! Stečem k njej, reva sedi v solzah na postelji in se trese kot šiba na vodi. Sanjala je o pajkih. Poskušam ji ponovno razložiti, da pajki niso nevarni, da so majhni in da se oni nas bojijo. Nato mi pove, da jih v vrtcu s pajki strašijo fantje, ki pajke lovijo za radiatorji in z njimi strašijo punce. Skupaj z mojo princesko greva na stranišče in v našo posteljo, ki je vedno rešitev za vse. Na srečo mini preživi selitev v njeno posteljico, tako da je prostor pod mojo odejo prost.

Do očijeve budilke za v službo je imel oči še eno intervencijo lulanja s sinekom in mini še eno dojenje. Na mojo srečo je šla tavelika v vrtec skupaj z očkom, tako da sem lahko z mojima najmlajšima poležala skoraj do osmih, ko pa se je sinek spolnil, da je na odvajanju od plenic in me sprehodil do stranišča.

Po neprespani noči in treh kavah se še vedno počutim kot da sem bila jaz včeraj pod narkozo in ne moj dveletni sin, ki prekipeva od preveč energije. Kljub temu, da sem nenaspana, z rahlim glavobolom pa me še vedno zvesto čaka poln koš za perilo, lačni želodčki, sesalec in prah, a tehle pet minut sem si pa vzela, preden prideta domov oči in hči ter se mali komici zbudita iz opoldanskega počitka.

Miren dan, Emanuela.

 

 

Eno podaljšanje porodniške, prosim

Zgodba o moji mini

Moja punči je že v prenatalni dobi kazala zaostanek v razvoju. Rodila se je v 38 tednu s carskim rezom in s 2690 g. Takoj po porodu je bila štirideset ur pod lučko in kmalu je začela polivati. To ne bi bil tako velik problem, če bi normalno pridobivala na telesni teži, a ni. Iz moje prehrane sem izločila kravje mleko in bila poslana v gastroenterolško ambulanto. Polivanje se je zmanjšalo, a teža je še vedno počasi napredovala.

Pri dobrih štirih mesecih sva začeli z gosto hrano, kar se je poznalo tudi na tehnici. Največji poskok v rasti je doživela na morju. Tri tedne sonca, plavanja, morskega zraka je prineslo 600 g v treh tednih ter zalita lička.

Zakaj podaljšanje?!

Moja punči je krasna. Vedno nasmejana, poskočna in klepetava deklica. Pri svojih enajstih mesecih že želi sama jesti z žlico in rokami, je glasna, vendar se ne kobaca, se ne vsede sama in v sedenju se še vedno kdaj zvrne.

Iz zgoraj naštetih vzrokov sem se obrnila na CSD (Center za socialno delo), kjer mi je gospa rekla samo en stavek, ki me je spodbudil, da sem vložila prošnjo za podaljšanje porodniškega dopust. Rekla mi je: ‘Pri tretjem pa že veste, kako mora biti!’.

Moj otrok je zdrav

Presrečna sem, da je moj otrok zdrav, da ima samo zaostanek v rasti, alergijo na kravje mleko in da fizično ne dohaja vrstnikov.

Srečna sem, da nima pol strani diagnoz.

Prav tako pa sem presrečna, da sva dobili podaljšano porodniško, da se bo izognila obdobju najhujših prehladov v vrtcu, da bova lahko hodili na fizioterapije in da bo dobila priložnost, da se okrepi in morda še kakšen gram pridobi.

Emanuela

Dobrota je sirota

Star slovenski pregovor pravi: ‘Dobrota je sirota!’ Pa je res tako?! Ko pa hkrati slišimo: ‘Dobro se vrača z dobrim!’?!

V današnjem tempu življenja se premalokrat ustavimo, zadihamo in pogledamo okoli sebe. Pa če to vendarle storimo, kaj vidimo?! Hišo, drevo, sosedovega kužka, deklico s čopki, starko s palico in možaka s kravato … Ampak ali vidimo, da v tisti hiši ni toplega radiatorja, da se drevo suši, da sosedov kužek šepa, da ima deklica s čopki prekratko bundo, da gre starka s palico že tretjič iz trgovine in da možak s kravato danes zadnjič nosi kravato?!

Tudi če vse to opazimo, sami ne moremo spremeniti sveta, lahko pa pomagamo. Naša dužina ob treh malih otrocih težko da velike zneske za dobrodelnost, drva potrebuje tudi naša peč, večje bunde potrebujejo tudi naši otroci, nove službe možaku s kravato ne moremo dati. Lahko pa pomagamo posaditi novo drevo, lahko kužeka pobožamo in starki pomagamo nesti stvari iz trgovine.

Lahko damo svoj kamen dobrodelnosti tudi drugače, vsak po svojih zmožnostih.

V okviru našega vrtca smo za dobrodelno akcijo Božiček za en dan prispevali ‘darila’ v skupno zbirno škatlo za obdarovanje.

Z nakupom otroških izdelkov na stojnici pred vrtcem pa bomo podprli Sklad Vesele nogice. S tem bova najine otroke skupaj z vzgojiteljicami aktivno vključila v sodelovanje.

V našem supermarketu so bili v soboto locirani predstavniki Rdečega križa, ki so zbirali živila za projekt Sosed sosedu. S hčero sva v ta namen darovali nekaj živil.

Ker je vsak evro pomemben, za nekatere je le-ta zadnji do miljona, za nekatere pa kos kruha, smo tudi Mami blogerke stopile skupaj v projektu Prazniki za vse.

V sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje in projektom Botrstvo v Sloveniji je bilo izbranih nekaj družin, katerim se bo v sodelovanju s podjetji pomagalo vsaj do najnujnejših potrebščin, s katerimi bodo njihovi prazniki lepši.

Kako pomagaš ti?!

Pomagaš lahko tudi s poslanim SMS-sporočilom BOTER5 na številko 1919 in darovali boste 5 EUR za doživetja Čarobne zime.

Jaz sem že poslala pa ti?!

Za lepši jutri, Emanuela.

To presneto dojenje

Dojenje

Dojenje je največ, kar lahko mati da svojemu otroku!

Je najpomembnejše vez, ki se vzpostavi med njima.

Ni lepšega doživetja kot videti in začutiti tisti prvi nagonski prises mičkene bučke na tvoje prsi…

Ampak

Ampak ta stik ni vedno nagonski. ‘Pristavljanje’ je več kot naporen proces. Pomoč medicinskega osebja je zlata vredna. Seveda prava pomoč! V spominu imam starejšo sestro, ki mi je potegnala bradavičko in jo porinila sinu v usta. In fant je prijel! Blaženost ob pogledu na mala sesajoča usteca je pregnala bolečino. Kljub neprestanemu dojenju in pristavljanju je le počasi pridobival na teži. Moje mleko, najino dojenje je bilo dovolj za preživetje, da ni hiral. Šele z dodajanjem goste hrane je doživel razcvet, rastel, se redil in končno dobil lička ter zdravo polnost.

Črpalke

Še od prvorojenke imam črpalki. Ročno ter električno in z njima nočne more. Moje prsi niso mlekarna krave simentalke, in ko sem si iz ene prsi načrpala bornih 60 ml, se mi je druga zaprla in ni priteklo nič! Z vsako mučno izsesano kapljico, je padala moja samozavest. Nimam dovolj mleka! Neprestano pristavljanje, črpanje, goltanje zeliščnih tablet, eteričnih olj, prehranjevanje z živili za večanje laktacije, so bili ukrepi, da mi dojenje le spelje! Še danes se sprašujem, ali je bil učinek sorazmeren z dejanskim vložkom?! Ampak vse za otroka.

Sedaj stiskam k sebi mojo tretjo dišečo štručko, nasmejano, klepetavo bitjece. Imava polno dojenje. Ja, dobili sva kljukico. Hvaležna sem za to, kajti njena alergija na kravje mleko in zaostanek v rasti, sta nas pahnila še v en začaran krog merc, tabelc in kalupov. Mleko, ki ji ga lahko, poleg svojega, ponudim imam na recept, polovico zneska krije zavarovalnica in ga uporabljam za pripravo kašic.

Dojen otrok, zdrav otrok

A ko pogledam nazaj in pomislim na vse solze in neprespane noči, ko sem v upanju, da bom sama prehranila svoje otroke, segala po takšnih in drugačnih ukrepih, ki največkrat niso imeli večjega učinka, se zavem, da sem izgubila marsikater kakovosten trenutek z otrokom. Neprestano pristavljanje, ko sem upala, da bo ‘steklo’, je iz mene naredilo hodečo razvalino. Tukaj pa si lahko zastavimo preprosto vprašanje?! Ali je bilo vredno?!

Moja prvorojenka je bila 3/4 na adaptiranem mleku. Danes glasna, zdrava petletnica, ki ni resno zbolela že od uvajanja v vrtec.

Sin, večinoma dojen, odstavil se je okoli 11 meseca. Pri dveh letih in pol je neprestano prehlajen, vsaka otroška bolezen ga zdela do konca.

In moja mini. Popolnoma dojena, pri enajstih mesecih še vedno najmanj 4x na dan dojena. Zaenkrat vsake toliko prehlajena. Upam, da vrtec za njo ne bo prehud udarec.

Precenjeno dojenje

Spoštujem trud vsem propagandam dojenja, a včasih gre ta gonja čez mejo zdravega okusa. Stavek kot je ta: “Vsaka mama ima dovolj mleka in njeno mleko je dovolj za njenega otroka.” se velikokrat v praksi pokaže, da ni resničen. Veliko mamic poznam, ki kljub vsem ukrepom niso imele dovolj mleka ali pa ga sploh niso imele.

Kot mati treh otrok lahko jasno in glasno rečem. Dojenje ni vse. Je zdravo, je nekaj najlepšega, je potrebno na pravi način spodbujati in je potrebno tudi vedeti, kdaj gre vse čez meje zdravega razuma. Kdaj to ni več obojestransko zadovoljstvo.

Rečem lahko le: ‘Bravo!’ vsem takšnim in drugačnim, profitnim in neprofitnim posameznikom in organizacijam, ki spodbujajo dojenje, hkrati pa jim polagam na srce, da dojenje ni edino, ki naredi vez med otrokom in materjo.

Ljubezen, objem, toplina ter srečna mati so glavni dejavniki za srečnega otroka. Pa če je otrok flaške ali otrok joške.

Emanuela

Noč čarovnic

Glede praznikov sem tradicionalna. Pirhi za Veliko noč, rožice za materinski dan, smrekica za Božič in potem se počasi konča.

A z otroci rastejo tudi zanimanja za ostale ‘komercialne’ praznike. Buče sem izrezljavala že v otroštvu z dedijem, tako da sem se po nekaj letih znova lotila te ‘umetnosti’.

Nakupila sem nekaj okrasne ‘pajčevine’ in se skupaj z mulčki lotila peke posebnih bučnih kolačkov in črnčkov (čičerikinih brownijev).

Z velikanko sva jih okrasili z želejčki, bonbončki, zvezdicami, očkami,…

Za piko na i pa je poskrbela Ministilistica, ki je naredila čudovite netopirčke za moje srčke.

Tako smo pričarali prvo noč čarovnic v našem domu.

Lep pozdrav, Emanuela

Manekenka za en dan

Petkovo popoldne je bil enkratno!

Toplo oktobrsko sonce nas je grelo.

V ozračju pa je bilo ogromno energije, ki je kar prasketala.

Z mojimi škratki smo se odpravili na Fužinski grad na družinsko fotografiranje, ki pa, žal, to ni bilo, ker je oči moral biti v službi.

Naša fotografinja Nives nam je spretno sledila skozi jesensko listje in ujela navihane nasmeške in iskrice v očeh.

Sama nisem bila nikoli modna navdušenka, zato tudi ne spremljam modnih zapovedi. Oblečem, kar mi je všeč in udobno. Seveda bi težko sledila svojim trem škatom skozi življenje v preozki in prekratki oblekici.

A za ta petek sem se tudi sama oblekla v črno oblekico in si nadela čudovit in barvit nakit, ki ga je ustvarila Jerneja.

Ostalo sem prepustila Nives, ki je, roko na srce, delo odlično opravila in iz čisto navadne mami naredila zvezdo za en dan.

003900400035

Lep pozdrav, Emanuela.

Foto: Nives Brelih Photography

Nakit: Ne.Ja Art

Tečaj reanimacije (oživljanja)

Osnovno znanje o oživljanju lahko reši življenje. Zato si vzemite trenutek in preberite tale zapis. Saj veste, če večkrat preberemo, vidimo, slišimo si več zapolnemo.

Mamiblogerke na čelu z Anjo Oman, smo organizirale tečaj reanimacije za dojenčke. Tečaj je bil v prostorih Plesnega mesta v Ljubljani, kjer Anja vodi tudi plesni pilates z dojenčkom.

Hitra ponovitev tečaja!

Vidim ponesrečenca

– Pristopim do njega in ga ogovorim, če ni odziva pokličem pomoč (112)!

– Preverim dihanje

– Začnem z masažo srca in z umetnim dihanjem

30/2! 30 masaž in 2 vpiha

Masažo nadaljujemo dokler se oseba ne ozavesti oziroma dokler ne pride prva pomoč.

Tujek v dihalnih poteh

Če oseba:

kašlja: spodbujamo kašelj

ne kašlja: osebo nagnemo naprej in 5x udarimo med lopaticama (vmes preverimo, če se je tujek odstranil)

heimlichov prijem osebo držimo pred seboj.

Dojenčke do 1 leta pritiskamo prsni kos, večje na trebuh.

Če tujek ni očiten ga ne odstranjujemo.

Defibliator

Uporabljamo pri primarnem srčnem zastoju.

Elektrode namestimo: ena pod desno ključnico drugo pod levo pazduho (narisano na elektrodah). Pazimo, da se ne prekrivata. Nato sledimo navodilom na deflibliatorju.

Defibliatorji se nahajajo na vseh javnih površinah!

Kje so?! Klikni!

Pozdrav, Emanuela.