Dobrodelne akcije

Nedolgo nazaj se je zaključila akcija Skupaj gradimo varen prostor, ki ga je organiziralo Društvo Lunine vile. Namen zbiranja denarja je bi, da se uredi varen prostor za otroke v stiski. Akcija je bila uspešna in zbrali so načrtovani denar in obnova hladnih, neogrevanih prostorov brez ustrezne ureditve, bo lahko stekla.

Zadnjih nekaj dni pa po medijih kroži tudi vseslovensko večdnevno preizkušanje zmogljivosti voditelja Miha iz Radia 1 in njegove ekipe, ali kakor dobrodelno zbiranje denarja imenujejo, Deželak junak. Njihov cilj je peljati čim več otrok na morje. Nekateri otroci bodo videli morje prvič, nekaterim bo to pobeg od krute realnosti.

Pri spremljanju, poslušanju, branju nesrečnih zgodb otrok me vedno stisne. Tolikokrat slišane, tolikokrat videne in tolikokrat prebrane zgodbe, ki so se vedno dogajale in se vedno bodo dogajale. Otroci bodo spolno zlorabljeni, otroci bodo pretepeni, otroci bodo moledovali za svoja življenja, za življenja svojih sorojencev, za osnovne dobrine. Otroci bodo trpeli . . . Žal. Morda čisto blizu nas.

Še ena zgodba izmed mnogih

Nekoč je živela deklica. Po spletu okoliščin je bila ta deklica odrezana od mame, skrbništvo je dobil oče. Oče je spoznal žensko. Oče se je poročil. Žena je imela dva sinova. Oba starejša od deklice. Deklica je živela življenje kot ga je poznala. Občutki so bili zamrznjeni. Objemov ni bilo. Rodil se ji je mali bratec. Oboževala ga je. Ko je deklica praznovala šesti rojstni dan, sta jo starša poklicala v kuhinjo. Povedala sta ji, da mama ni njena mama, da je njena mačeha. Da njena mami živi daleč stran, da ima hčere. Deklica je obnemela. Edina misel, ki se ji je podila po glavi je bila:

Zakaj me potem pretepa, če ni moja mama?!

Vse ostalo je ostalo zavito v meglico. Rodila se je upornica. Deklica ni bila več mala preplašena deklica. Postala je bojevnica. Še vedno so se na njej lomile kuhalnice, še vedno je ure in ure na kolenih gledala kuhinjske tapete, še vedno je morala na kolenih s krtačo za lase čistit tepih, še vedno je morala hodit po pivo in cigarete v trgovino, še vedno je poslušala zmerjanje, še vedno je čutila betonske uteži na nogah, ko je stopala proti domu, če ni bilo očetovega avta, še vedno sta jo starejša »brata« maltretirala, še vedno je jokala in sanjarila, da je princeska, da jo bo prišla iskati njena mama, še vedno je upala, dokler pri enajstih letih ni rekla očetu:

Dovolj imam! Ne morem več tako živeti!

In oče jo je takrat prvič poslušal in preselila se je k njegovim staršem in zaživela. In odrasla. In sanjala. In postala ženska. In postala jaz.

Res je samo še ena zgodba, ki se je dogajala v bloku z mnogo sosedi, nihče ni pomagal deklici, nihče mi ni pomagal. Mnogo let kasneje mi je sošolka rekla:

To kar je ta ženska tebi delala, ji jaz ne bi nikoli odpustila!

Vedela je ona, vedeli so vsi, a nihče ni pomagal. Bila sem sama, pretepena, ponižana. Ne dovolimo, da se to ponavlja! Pomagajmo!

Deklica z imenom Emanuela.

Draga prijateljica,

Hvala, ker sem se lahko po vseh teh letih s teboj pogovarjam še vedno o istih stvareh.

Hvala, ker že stotič poslušaš isto zgodbo.

Hvala, ker si vse moje skrivnosti vsa ta leta skrbno varovala in so še danes varne pri tebi.

Hvala, ker si z menoj delila smeh in solze.

Hvala, ker si bila moj realen obraz, ko sem sanjala.

Hvala, ker si sanjala z menoj, ko sem se utapljala v žalosti.

Hvala, ker si me prizemljila, ko sem odtavala med oblake.

Hvala, ker si me vzdignila, ko sem padla.

Hvala, ker si bila vsa ta leta z menoj, kljub razdaljam med nama.

Hvala, ker piješ še vedno isto kavo.

Hvala, ker kljub vsem dosežkom in porazih gledaš name tako kot nekoč.

Hvala, ker se še vedno znaš nasmejati z isto iskrico v očeh.

Hvala, ker se še vedno smejiš mojim šalam, ki včasih to res niso.

Hvala, ker razumeš, da včasih preprosto ne morem.

Hvala, da mi oprostiš, ko zadnji trenutek odpovem.

Hvala, da me ne obsojaš, ko naredim napako.

Hvala, da razumeš, da sem tudi jaz samo človek.

Hvala, ko mi pokažeš pot, ko sem v zmoti.

Hvala, ko razumeš, da te včasih ne bom slišala in poslušala.

Hvala, ker veš, da črna barva ni vedno črna.

Hvala, ker veš, da ima mavrica tudi druge barve, ki nas delajo barvite.

Hvala za vse objeme.

Hvala za vse nasvete.

Hvala, ker preprosto si, tudi ko te ni.

Hvala, za vse, kar sva bili in kar bova.

Hvala za vsako kavico, ki si jo bova privoščili, čeprav ne bova imeli časa.

Hvala, ker sem lahko s teboj.

Hvala tisočkrat, kar tako v tri dni, ker to res zaslužiš si.

Hvala, ker si.

Hvala, ker sem lahko tudi tukaj jaz zate.

Draga prijateljica, rada te imam takšno kot si, takšno kot boš in takšno kot te poznam samo jaz.

Tvoja Emanuela

 

“Mamico hočem!”

Čisto običajno jutro, čisto običajnega dne, le da so me ob polnoči zbudile rakete, namesto kakšen: “Lulat me, mami.” Pa kaj če sem prespala silvestrovo v objemu mojih najmlajših dveh, medtem ko sta se Matej in Hana družila s sosedi na zabavi, kjer so imeli nočno drsanje in se veselili novega leta. Pa kaj, če sem namesto penine ob polnoči pila vodo. Moja najdaljša noč je bila eno noč prej, ko sem prebedela s Piko, ki je ob vsakem navalu kašlja še malo pobruhala posteljo. Kar je seveda top, ker bova z Matejem šla v novo leto s sveže opranimi kovtri in dišečo posteljnino.

Torej, če je noviga leta dan, bi si mogla narediti novoletne zaobljube?! Ah, kje pa! Verjetno si jih nikoli nisem naredila, zagotovo pa se jih tudi nikoli nisem držala. Tistih deset kil viška bo tako ali tako samo izginilo, loto listek je vplačan, mulci pa so itak že tako veliki, da so že pridobili na odpornosti. In midva. Ah, morda bova našla kakšen trenutek, ko ne bova oba preveč utrujena od vsega in uživala v najinem času. Morda bi se lahko zaobljubila, da si VSAK dan vzamem pol ure samo zame in za naju!

Bo pa 2019 prineslo veliko sprememb. Začela bom na novem delovnem mestu, ki bo precejšna sprememba, ob strani pa mi bo stal rokovnik Moje leto. Hana bo pihnila svojo sedmo svečko, moj blog pa drugo. Vse ostalo pa bodo sprotni cilji, ki si jih bom postavljala in sproti osvajala.

O 2018 ne bom zgubljala besed. Bilo je čudovito. Vsi vzponi in padci so nam naredili trdno kožo in nam pokazali, da zmoremo. Z nami je bila skozi vse leto naša Nives, ki ni le fotografinja s srcem, ampak tudi naša prijateljica. Hvala ti, Nives.

Hvala pa tudi, Mami blogerke, da sem lahko del tako različne in vendar podobne skupine mamic in očkov. 

Hvala pa tudi vam, za vsako vaše branje in še vedno bom z vami tukaj.

Veliko uspehov, zdravja in drobnih lepih trenutkov, ki nas delajo osrečujejo.

Naj bo iskrivo!

Vaša, Emanuela.

 

Foto: Nives Brelih.

 

28. 12. 2016 sta morala biti Jurij in Hana že ob šestih v vrtcu, torej za njiju sredi noči, saj sta bila navajena hoditi v vrtec za ob osmih ali še kasneje, a ta dan je bil poseben. Mami in oči sta šla v porodnišnico Postojna na načrtovan carski rez po sestrico. V porodnišnici je šlo vse po protokolu in kmalu sem bila na porodni mizi. Kot pri Juriju sem se tudi tokrat odločila za spinalno anastezijo, pri kateri se omrtviči spodnji del telesa, tako da lahko spremljaš porod. Matej me je držal za roko in kmalu se je zaslišal glasen protestni: “NEEEEEE, NEEEE!” In tako se je začela vladavina naše najmlajše deklice.

 Deklica brez imena.

Nikoli nisem razumela staršev, ki niso imeli pripravljenega imena za prihajajočega člana, a nama se je to dejansko zgodilo. Moja želja, da bi imela šesta vnukinja/vnuk naše babi šest črk ni nikakor speljalo, poleg tega pa je Hana na vsak način želela imeti sestrico Marjetico. Temu imenu sem nasprotovala, ker je bilo babici ime Marjetka in svojega imena ni marala, tako nisem isto želela narediti hčeri. In tako je čas mineval in naenkrat sem imela v naročju deklico brez imena. “Danes se nam je rodila pikica, ki je tehtala 2690 g in merila 49 cm.” Med pisanjem sporočila me Matej pogleda in reče: “Pika!” In oba sva v trenutku vedela, da je Pika ravno pravo ime za našo malo pikico.

Na koncu je vedno pika.

Ironično in resnično. Pika je najin zadnji otrok in zagotovo naša največja poveljnica. Od njenega prvega: “NEEE!” naprej je vzela vajeti v svoje roke in nas vse s svojo neverjetno energijo in karizmo obvladuje. Čeprav je imela zaostanek v rasti in alergijo na kravje mleko in čeprav še vedno ne dohaja svojih vrstnikov, je v zadnjih dveh mesecih odkar hodi, zelo napredovala. Govori pa tako ali tako kot raztrgan doktor. Njena mala osebnost te zasvoji in osvoji. In naj bo tako še naprej.

Moja mini. Vse najboljše za tvoj drugi rojstni dan!

Tvoja mami.

Foto: Nives Brelih in mami (1.slika)