A življenje je polno barv!

Letošnja jesen je bila čudovita, listje je počasi prehajalo iz zelene v svoje jesenske barve, gozdovi so bili kot barvna paleta od nežno rumenih do intenzivno rdečih barv, ki jih je hrabrila temno zelena barva iglavcev. Sonca smo imeli polno, sadja, gob in zelenjave v izobilju pa vendar . . .

nov1

Včasih pa je svet siv. Ob vseh živih barvah, ki nam jih ponuja narava je dan siv. Na obrazu ni nasmeha ali pa je le ta maska. Jesenska turobnost? Krajši dnevi? Slovo od poletja? Ali pa le naša šibkost?

Včasih ne znamo iz te sivine. Preobremenjenost v službi, kupi perila, piskajoči vsi stroji, ki naznanjajo, da so končali, prah po kotih in umazana okna. Ja, svet je res siv.

Upaš, da bo kava vsaj še mlačna, ko jo boš zlila po grlu, in da si ne poliješ z zadnjo kapljico bele bluze. Stopiš iz stanovanja, na jakni opaziš en slinast poljubček in čokoladni odtis. Iz sivega neba kapljajo dežne kaplje, morda ne boš vsa premočena prišla do avta. Morda ne boš stopila v tisto blatno lužo. Morda na cesti ne bo gneče in boš pravočasno prišla do službe.

mana3

Hitiš domov, gneča, gledaš uro, želiš čimprej objeti otroke. Poljubiš smrkastega otroka, pobožaš potolčeno koleno, hitiš domov, skuhaš kosilo. Lasje ti smrdijo po kuhanju, ali bo čas za umivanje las?! Pomagaš narediti nalogo, obesiš, zložiš, pospraviš perilo. Stopiš na avto, se spotakneš ob škatlo kock, otroke nahraniš, skopaš in daš spat otroke.

in potem končno čas za posteljo.

Zaspiš. Ne veš kdaj, ne veš kako. Zjutraj budilka. Nov dan. Nova sivina. Novo hitenje.

Dnevi minevajo, čas odzvanja, leta tečejo in naenkrat se zavemo, da nam življenje polzi skozi prste. Otroci odhajajo, njihove bučke so že glavce, njihovi smrkasti noski so mozoljasti. Ufff kdaj so tako zrasli?!

nov2

Takrat se zavemo, da štejejo majhni, ukradeni trenutki več kot vse zlato. Da sivino razblini malenkost, če jo le vidimo, da tisti utrujeni obraz zna biti vesel, kljub gori perila, kajti pod tisto goro perila se skriva navihan nasmešek, ki išče svoj izgubljeni avto. Morda je kašen dan res siv, a življenje je polno barv.

nov3

Nasmehnite se in spremljajte našo zgodbo tukaj.

Vaša Emanuela.

Foto: Nives Brelih

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Moja Mana.

Zadnji teden nekako jaz nisem jaz

Zadnji teden nekako jaz nisem jaz. V sebi čutim neko napetost in težko se sprostim. Morda me drži še mlaj, morda me prijema ščip, a res nisem prava. Morda pa me drži vreme in dejstvo, da delam popoldne in svoje sončke vidim le zjutraj v jutranjem priganjanju v šolo oziroma vrtec. Nekako preprosto ni moj teden. Včeraj zvečer sem si končno vzela čas in pogledala slike, ki sva jih z Nives posneli v oblačilih Moja Mana pretekli teden in na obraz in v srce se mi je naselilo veselje.

 

Za fotografiranje sva izbrali kotiček ob Ljubljanici, in medtem ko sva iskali jesensko idilo, sta jo Jurij in Pika že našla: v listju, v želodu, ki mu je odpadel klobuček, v buči, ki se nam je skotalila v Ljubljanico, v sončnih žarkih in v meni. Ja, za moje otroke sem to, kar so oni meni. Trdna skala, stalnost, ljubezen in toplina. Vsako jutro, ko se zbudijo in me pokličejo: “Mami!” ter se stisnejo k meni, me napolnijo z energijo, tako kot dam jaz njim vedeti, da so oni meni vse. In naj bo še tako turoben dan, še tako močna luna in grdo vreme, oni so moje sonce. In sedaj ko zlivam iz sebe svojo napetost je tudi skozi kuhinjsko okno posijalo sonce.

Otroci v majhnih stvareh najdejo veliko veselje, ki ga mi največkrat v svoji naglici ne vidimo! Preprosto ustaviti se moramo in pogledati malenkosti!

Sončen pozdrav, Emanuela.

Spremljaj me tukaj.

Fotografije so nastale z Nives Brelih v sodelovanju z Mojo Mano.

 

Na pragu nečesa novega

Letošnji september je mesec sunkovitih preobratov. Medtem ko je moja deklica zakorakala v prvi razred in se usedla v šolske klopi, so se tudi meni na pot postavili novi izzivi. A četudi bi človek pričakoval, da bom imela vsaj malo treme, temu ni tako. Izzive enega za drugim mirno sprejmem in opravim. Ponosna sem sama nase in na svoj pogum.

s4

A vedno ni bilo tako.

Včasih sem bila mala siva miška, ki tudi, če bi lahko, si tega ni upala. Naj je bilo v šoli ali kasneje v službi. Redko sem med poukom vzdignila roko ali predlagala kakšno izboljšavo na službenem področju. Lažje se je bilo zliti z množico. Moje zasluge pridne mravljice so si drugi pripisovali, mene pa odslovili. A tokrat sem stopila iz ozadja. Korak naprej. Premagala sem svoje zadržke in si odprla nove poti. Morda bo pot navzgor ali pot navzdol, vsekakor pa naprej! Tokrat moje dosežke kažem vsem, nihče mi jih ne bo vzel!

Ker to sem jaz, na pragu nečesa čisto novega!

Ta jesen bo lepa. Nasmejana. Pozitivna. Skrivnostna. In takšna bom tudi jaz. A ko bom stopila čez nova vrata, v novo poglavje mojega življenje, bom vedela, da sem naredila nekaj zase. Nekaj za svojo rast. Za svoj napredek. Vedela bom, da sem premagala svoje strahove, podrla zid, ki me je omejeval ter šla naprej.

s1

Moj korak je še odločnejši v oblačilih Moja Mana in pred objektivom Nives Brelih.

Glavo pokonci in korakajte z menoj!

Vaša Emanuela.

Utrinke iz našega življenja spremljajte tukaj.

Zdaj gre pa zares!

Nekoč tako nebogljeno bitje, zdaj pa že v šolo!

Po tem, ko sva s Hano naročili šolske potrebščine, zvezke, nahrbtnik in tudi nove copate, sva lahko v miru uživali poletne počitnice. A čas tako neusmiljeno teče, in ko gledam moje nekoč mičkeno bitjece, ki se sedaj pripravlja na šolo, me stisne pri srcu. Zadnje čase, tudi Hana doživlja stresno obdobje. Poslavlja se od vrtca, prijateljčkov in je na pragu novih začetkov. Morda se komu zdi, da delam dramo, ampak v resnici sploh ne vem, kaj pričakovati.

Raste kot konoplja!

Poletje je bilo toplo, razigrano, v kratkih hlačah in kratkih majicah. Pomladne hlače so v teh nekaj mesecih skrčile, rokavi na majicah pa prav tako, zato sva kliknili na spletni katalog Moja Mana in šli v bližnjo trgovino, kjer si je moja punca izbrala oblačila za prve šolske dni. Med novo kolekcijo sva izbirali predvsem svetle, pastelne barve, zmagala je pa njena najljubša barva, vijolična.

5

Naj bo življenje igra!

Šola je resnično pred vrati in z njo tudi obveznosti! A kar lepo počasi. Nikamor se nam ne mudi! Vsekakor bo še vedno ostalo veliko časa za brezskrbno otroštvo, za tekanje, kolesarjenje, rolanje in predvsem uživanje. Nikar jim ne vzemimo tega!

052

Lep začetek novega šolskega leta.

Spremljaj me tukaj.

Zapis je nastal v sodelovanju s podjetjem Moja Mana in fotografinjo Nives Brelih.

Kaj pa dopust zame ali družinske počitnice 2018?!

Vse lepo in prav. Spakiram oblačila, kozmetiko, hrano. Naročam Mateju, da ne pozabi v avto naložit prenosne postelje, vozička, stolčka za hranjenje, igrače za v vodo, . . Končno vsi v avtu, speljemo in se že začne:

“Lačen, žejna, lulat me!”

Naše poti so vedno dolge, a pot na morje je zelo dolga, najmajn osem ur s postanki. Na cilju pa končno to, kar smo čakali celo leto, naš drugi dom. Razpakiramo in tečemo v morje.

Se še kateri mami zdi, da je razmišljanje o hrani rdeča nit vsakega dne?! Od jutra do večera?! Doma ali na dopustu?! Zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja in to vsak dan znova in znova. Seveda je potrebno razmišljat še o vseh posebkih ter če bodo res vse rite dovolj site.

Neee. Za nas ni hotel. No, morda le za vikend paket. Po več dneh bivanja sem zrela za kakšno ustanovo, ker nabiranje hrane, hranjenje, zadrževanje na sedežih je pri naših otrokih podvig.

Naslednja stvar. Pijača!

” Ali si kaj pil?! Prosim, popij ta kozarec vode! No, prav ti naredim sok, samo popij!”

Potem ko sama pijem že 5 kozarec vode, se z mulčki prerekam za tiste 2 dl, da vsaj kaj popijejo! Res ne razumem, kako niso žejni po vsem divjanju.

Seveda more mami poskrbeti tudi za počitek. Ne, ne, seveda ne svoj! Ampak najmlajši morajo odspati vsaj tisto urco, ker zvečer bodo spet želeli na sprehod ob morju! In tisto uro mami morda prebere odstavek ali dva v knjigi, ko pomije ali pospravi posodo (če jo ni že očka, ja naš očka, pomije in včasih pospravi posodo ter splakne in obesi kopalke 💙 ).

Po počitku nova akcija. Pit, jest, kopat, tekat. Vsaj to je sreča, da zvečer vsi popadajo in lahko v miru preberem še dva ali tri odstavke v knjigi, medtem ko mi uspavanko poje pralni stroj, ki pere bodije od najmlajše, ker jih imamo več kot očitno čisto premalo (en na dan 😂).

Končno se tudi meni oči zapirajo, izmučena od počitniškega tekanja, pripravljanja, pospravljanja, skakanja za mulci, . . . počasi padam v skrivnostni svet sanj, ko se začne oglašat najmlajša in se kregat v spanju. Kmalu bo pricapljal še kdo, da ga lulat, čeprav je stranišče na poti v spalnico in bi lahko vse brez moje vednosti opravil. Seveda se morem potem it še stisnat in pocrkljati. Ko bodo vse potrebe končno opravljene, bo končno čas za spanje.

6:00: “Mami, a greva na sprehod?! Mami, žejen sem. Mami, lulat me!”

Spet nov dan. Mami nenaspana. Utrujena.

A dopust je vseeno čas, ko je naša družina res eno, ko smo skupaj od jutra do večera, ko skupaj zaspimo in se skupaj zbudimo. Se kregamo in imamo radi!

Utrujen morski pozdrav, Emanuela.

Spremljaj me tukaj.

Ženska sem!

Ženska sem,

ko se zjutraj zbudim sitna in nenaspana, in ko me šele prva kava spravi k sebi.

Ženska sem,

ko v omari nimam nič za obleči, in vendar oblečem novo majčko in hlače.

Ženska sem,

ko zjutraj sredi čela zagledam ogromen mozolj, in ko ga prekrijem s kilo pudra.

Ženska sem,

ko v avtu spet nimam vode za steklo, in ko imam spet prazen rezervoar.

Ženska sem,

ko nobena kreditna kartica nima dovolj velikega limita, in ko sem osemnajstega spet brez denarja.

Ženska sem,

ko se mi nasmehne neznanec, in ko se zavem, da sem lepa.

Ženska sem,

ko sredi noči brskam po hladilniku, in ko se zjutraj čudim številki na tehnici.

Ženska sem,

ko spijem kozarec vina s prijateljicami, in ko ves večer ponavljamo iste stvari o svojih moških.

Ženska sem,

ko ponosno dvignem glavo, in ko mirno odkorakam iz boja brez praske.

ženska2

Ženska sem,

ko ti zvečer potisnem premražene noge pod odejo, in ko si želim le tvojega objema.

Ženska sem,

ko hrepenim po tebi, in ko ti tega ne pokažem.

Ženska sem,

ko sem jezna na ves svet, in ko premikam gore.

Ženska sem,

ko sem popolnoma nepopolna in takšna sem resnično popolna!

Ženska sem, Emanuela.

Spremljaj me tukaj.

Foto: Nives Brelih