Z otrokom v trgovino?!

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste čakali v vrsti v trgovini in hladnokrvno gledali, kako nek otrok izsiljuje svojega starša?

Sama delam v trgovini in so mi te situacije precej znane. Včasih otrok kriči od vhodnih vrat do izhoda, včasih nam lepo počisti tla, spet drugič pa jezno gleda starše. Rezultati so različni, kakor smo različni starši. Veliko otrok gre zadovoljnih iz trgovine, nekateri pa pač ne.

Niso samo moji takšni v trgovini!

Vpliva na postavitev igrač in sladkarij starši res nimamo, če bi bilo po naše, bi bile te stvari na višini 2m ali višje. Sploh blagajne so narejene tako, da je res vse pri roki. Kolikokrat se tudi nam zgodi, da poleg mleka in kruha obleži na tekočem traku še čokoladka, saj veste, ker nam je cuker padu. No prav, ne čokoladka, potem pa žvečilni. Seveda otroci gledajo stvari popolnoma enako kot mi, tudi njim “cuker pade.”

Ogledalce, ogledalce na steni povej!

Roko na srce, v trgovino z oblačili grem najraje sama. A kolikokrat dejansko uspem, je pa druga zgodba. Predvsem Hana je sedaj že tako velika, da kdaj pove tudi svoje želje pri izbiri oblačil. In če so z menoj vsi trije, je stanje zelo hitro blizu vrelišča. Vsak najde zelo hitro svoje risane junake in naenkrat iz treh strani trgovine slišim: “Mami! Poglej to!”. Pri blagajni pa bi tudi z veseljem doložili še kakšne premajhne nogavičke s kužkom ali preveliko kapo s princesko, ker jim je pač slika všeč. V kaosu navadno sploh ne slišim prodajalko, ki mi zlaga stvari v vrečko, znesek pa tako ali tako ne potrebujem vedeti po mnenju mojih treh kričačov. Vedno znova sem v takem primeru hvaležna prodajalkam, ki se le mirno smehljajo in nežno gledajo moje otroke.


Najlepši trenutek je, ko so vsi zapeti v avtu

Veste kaj me vedno znova navda s tihim zadovoljstvom?! Ko so vsi trije varno pripeti v avtu in pri miru, takrat me preplavi tihi val zmagoslavja. Še en šoping sem preživela. Vedno znova pa si zadam, da naslednjič grem sama. Pa bom res šla?!

Prijetna nakupovanja! Emanuela

V objektiv nas je ujela Nives Brelih v trgovini Mana.

Spremljaj me tukaj.

Čelado na glavo in akcija!

Da nismo nikoli dovolj previdni, se je izkazalo slab mesec dni nazaj, ko sva s sinom prenočila na pediatrični kliniki. Z Matejem spadava med tiste starše, ki vztrajava pri nošenju čelade, tudi ko gre otrok samo “en” krog s kolesom. Rolerji, skiro, poganjalček, kolo, smuče, drsalke, . . . imajo obvezno opremo: čelado! In tukaj ne odstopava.

Pa vendar se zgodi nesreča, ko najmanj pričakuješ!

Na našem domačem drsališču, na katerem je neprestan vrvež, se je tudi Jurij opogumil in stopil na led. Sprva je poskusil z drsalkami, in ker mu ni šlo se je preobul v čevlje. S fanti so tekali in se “metali” po tleh. Smeh je odmeval, dokler ni naenkrat zadonelo, ko je Jurij priletel z glavo ob led. Neutolažljiv jok nikakor ni prenehal, zato sem ga odnesla v stanovanje, kjer sem ga zavila v odejo. V trenutku je zaspal, jaz pa sem že klicala v dežurno ambulanto. Med oblačenjem je bruhal. Zdravnica naju je takoj napotila na Urgenco v Ljubljano, kjer so naju hitro prevzeli in tudi napotili na opazovanje. Blažji pretres možganov.

Tesnoba, ki sem jo čutila, ko sem gledala sina, ki je tako trdno zaspal v avtu, da je bil popolnoma neodziven, je bila nepopisna. Šele, ko je za večerjo na oddelku pojedel ogromen sendvič z zelenjavno salamo, ki je ne je, sem vedela, da lahko zadiham. Naslednji dan je že bil spet moj mali škrat.

Na srečo smo tokrat odnesli brez posledic in se je vse dobro končalo.

Več kot očitno nismo nikoli dovolj previdni, zato čelado na glavo in pas pripet, da zagotovimo vsaj osnovno varnost.

Več o pretresu možganov si lahko pogledate tukaj.

Pozdrav, Emanuela.

Spremljate nas tukaj.

Kombinezona sta iz trgovine Mana.

Večno mlada ali preprosto srečna

Se kdaj vprašate: Kako bi bilo če . . .?!

Kaj bi spremenila v svojem življenju, da bi bil ta trenutek lepši?

Brez premišljevanja je moj odgovor: Nič.

No, če pa dobro pomislim . . . pa tudi ne bi nič spremenila.

Nekdo bi rekel: “Kako je polna vsega!”

Ne nisem. Ampak ali bi, če bi karkoli spremenila v preteklosti, pomenilo, da bi bila danes srečnejša? Bi dalo tisto jagodo na smetano? Ali pa bi hotela še več? Preteklost je zapečatena, vsaka napačna odločitev, morda sploh ni bila napačna, ampak prava. Kajti ni napačnih odločitev, so le napačni pogledi na stvari.

Leto dni nazaj se mi ni sanjalo, da bom danes tukaj, kjer sem in četudi bi mi ponudil takrat izbiro, ali bi izbrala pravo?!

Večno mlada ali preprosto srečna

Že od nekdaj hočemo biti ženske lepe.

Urejeni nohti, parmanentne obrvi, goste trepalnice, napihnjene ustnice, gladek obraz, da o merah sploh ne govorimo in želja po večni mladosti je presegla že vse meje dobrega okusa.

Zase vem, da če imam le prave gene po moji stari mami, potem gubice ne bodo moj problem, ampak ali mi bo gladek obraz in brezhibna pistava dala največje bogastvo?!

Ne!

Ukraden slinast poljubček tukaj, izdelek iz vrtca tam, šopek travniških rožic in kruhek izpod rok naših malčkov iz vrtca, takšne stvari mi bodo dale največ! Preproste majhne stvari, ki nas delajo preprosto srečne in večno mlade, in ker preteklosti ne moremo spremeniti, je čas da zaživimo v sedanjosti in uživamo v prihodnosti.

Pred nami je novo koledarsko leto, dajmo tokrat zakorakat v novo leto z samo eno zaobljubo:

Uživajmo v drobnih stvareh!

💞 Emanuela 💞

A življenje je polno barv!

Letošnja jesen je bila čudovita, listje je počasi prehajalo iz zelene v svoje jesenske barve, gozdovi so bili kot barvna paleta od nežno rumenih do intenzivno rdečih barv, ki jih je hrabrila temno zelena barva iglavcev. Sonca smo imeli polno, sadja, gob in zelenjave v izobilju pa vendar . . .

nov1

Včasih pa je svet siv. Ob vseh živih barvah, ki nam jih ponuja narava je dan siv. Na obrazu ni nasmeha ali pa je le ta maska. Jesenska turobnost? Krajši dnevi? Slovo od poletja? Ali pa le naša šibkost?

Včasih ne znamo iz te sivine. Preobremenjenost v službi, kupi perila, piskajoči vsi stroji, ki naznanjajo, da so končali, prah po kotih in umazana okna. Ja, svet je res siv.

Upaš, da bo kava vsaj še mlačna, ko jo boš zlila po grlu, in da si ne poliješ z zadnjo kapljico bele bluze. Stopiš iz stanovanja, na jakni opaziš en slinast poljubček in čokoladni odtis. Iz sivega neba kapljajo dežne kaplje, morda ne boš vsa premočena prišla do avta. Morda ne boš stopila v tisto blatno lužo. Morda na cesti ne bo gneče in boš pravočasno prišla do službe.

mana3

Hitiš domov, gneča, gledaš uro, želiš čimprej objeti otroke. Poljubiš smrkastega otroka, pobožaš potolčeno koleno, hitiš domov, skuhaš kosilo. Lasje ti smrdijo po kuhanju, ali bo čas za umivanje las?! Pomagaš narediti nalogo, obesiš, zložiš, pospraviš perilo. Stopiš na avto, se spotakneš ob škatlo kock, otroke nahraniš, skopaš in daš spat otroke.

in potem končno čas za posteljo.

Zaspiš. Ne veš kdaj, ne veš kako. Zjutraj budilka. Nov dan. Nova sivina. Novo hitenje.

Dnevi minevajo, čas odzvanja, leta tečejo in naenkrat se zavemo, da nam življenje polzi skozi prste. Otroci odhajajo, njihove bučke so že glavce, njihovi smrkasti noski so mozoljasti. Ufff kdaj so tako zrasli?!

nov2

Takrat se zavemo, da štejejo majhni, ukradeni trenutki več kot vse zlato. Da sivino razblini malenkost, če jo le vidimo, da tisti utrujeni obraz zna biti vesel, kljub gori perila, kajti pod tisto goro perila se skriva navihan nasmešek, ki išče svoj izgubljeni avto. Morda je kašen dan res siv, a življenje je polno barv.

nov3

Nasmehnite se in spremljajte našo zgodbo tukaj.

Vaša Emanuela.

Foto: Nives Brelih

Objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Moja Mana.

Zadnji teden nekako jaz nisem jaz

Zadnji teden nekako jaz nisem jaz. V sebi čutim neko napetost in težko se sprostim. Morda me drži še mlaj, morda me prijema ščip, a res nisem prava. Morda pa me drži vreme in dejstvo, da delam popoldne in svoje sončke vidim le zjutraj v jutranjem priganjanju v šolo oziroma vrtec. Nekako preprosto ni moj teden. Včeraj zvečer sem si končno vzela čas in pogledala slike, ki sva jih z Nives posneli v oblačilih Moja Mana pretekli teden in na obraz in v srce se mi je naselilo veselje.

 

Za fotografiranje sva izbrali kotiček ob Ljubljanici, in medtem ko sva iskali jesensko idilo, sta jo Jurij in Pika že našla: v listju, v želodu, ki mu je odpadel klobuček, v buči, ki se nam je skotalila v Ljubljanico, v sončnih žarkih in v meni. Ja, za moje otroke sem to, kar so oni meni. Trdna skala, stalnost, ljubezen in toplina. Vsako jutro, ko se zbudijo in me pokličejo: “Mami!” ter se stisnejo k meni, me napolnijo z energijo, tako kot dam jaz njim vedeti, da so oni meni vse. In naj bo še tako turoben dan, še tako močna luna in grdo vreme, oni so moje sonce. In sedaj ko zlivam iz sebe svojo napetost je tudi skozi kuhinjsko okno posijalo sonce.

Otroci v majhnih stvareh najdejo veliko veselje, ki ga mi največkrat v svoji naglici ne vidimo! Preprosto ustaviti se moramo in pogledati malenkosti!

Sončen pozdrav, Emanuela.

Spremljaj me tukaj.

Fotografije so nastale z Nives Brelih v sodelovanju z Mojo Mano.

 

Na pragu nečesa novega

Letošnji september je mesec sunkovitih preobratov. Medtem ko je moja deklica zakorakala v prvi razred in se usedla v šolske klopi, so se tudi meni na pot postavili novi izzivi. A četudi bi človek pričakoval, da bom imela vsaj malo treme, temu ni tako. Izzive enega za drugim mirno sprejmem in opravim. Ponosna sem sama nase in na svoj pogum.

s4

A vedno ni bilo tako.

Včasih sem bila mala siva miška, ki tudi, če bi lahko, si tega ni upala. Naj je bilo v šoli ali kasneje v službi. Redko sem med poukom vzdignila roko ali predlagala kakšno izboljšavo na službenem področju. Lažje se je bilo zliti z množico. Moje zasluge pridne mravljice so si drugi pripisovali, mene pa odslovili. A tokrat sem stopila iz ozadja. Korak naprej. Premagala sem svoje zadržke in si odprla nove poti. Morda bo pot navzgor ali pot navzdol, vsekakor pa naprej! Tokrat moje dosežke kažem vsem, nihče mi jih ne bo vzel!

Ker to sem jaz, na pragu nečesa čisto novega!

Ta jesen bo lepa. Nasmejana. Pozitivna. Skrivnostna. In takšna bom tudi jaz. A ko bom stopila čez nova vrata, v novo poglavje mojega življenje, bom vedela, da sem naredila nekaj zase. Nekaj za svojo rast. Za svoj napredek. Vedela bom, da sem premagala svoje strahove, podrla zid, ki me je omejeval ter šla naprej.

s1

Moj korak je še odločnejši v oblačilih Moja Mana in pred objektivom Nives Brelih.

Glavo pokonci in korakajte z menoj!

Vaša Emanuela.

Utrinke iz našega življenja spremljajte tukaj.