Še ena zgodba izmed mnogih

Dobrodelne akcije

Nedolgo nazaj se je zaključila akcija Skupaj gradimo varen prostor, ki ga je organiziralo Društvo Lunine vile. Namen zbiranja denarja je bi, da se uredi varen prostor za otroke v stiski. Akcija je bila uspešna in zbrali so načrtovani denar in obnova hladnih, neogrevanih prostorov brez ustrezne ureditve, bo lahko stekla.

Zadnjih nekaj dni pa po medijih kroži tudi vseslovensko večdnevno preizkušanje zmogljivosti voditelja Miha iz Radia 1 in njegove ekipe, ali kakor dobrodelno zbiranje denarja imenujejo, Deželak junak. Njihov cilj je peljati čim več otrok na morje. Nekateri otroci bodo videli morje prvič, nekaterim bo to pobeg od krute realnosti.

Pri spremljanju, poslušanju, branju nesrečnih zgodb otrok me vedno stisne. Tolikokrat slišane, tolikokrat videne in tolikokrat prebrane zgodbe, ki so se vedno dogajale in se vedno bodo dogajale. Otroci bodo spolno zlorabljeni, otroci bodo pretepeni, otroci bodo moledovali za svoja življenja, za življenja svojih sorojencev, za osnovne dobrine. Otroci bodo trpeli . . . Žal. Morda čisto blizu nas.

Še ena zgodba izmed mnogih

Nekoč je živela deklica. Po spletu okoliščin je bila ta deklica odrezana od mame, skrbništvo je dobil oče. Oče je spoznal žensko. Oče se je poročil. Žena je imela dva sinova. Oba starejša od deklice. Deklica je živela življenje kot ga je poznala. Občutki so bili zamrznjeni. Objemov ni bilo. Rodil se ji je mali bratec. Oboževala ga je. Ko je deklica praznovala šesti rojstni dan, sta jo starša poklicala v kuhinjo. Povedala sta ji, da mama ni njena mama, da je njena mačeha. Da njena mami živi daleč stran, da ima hčere. Deklica je obnemela. Edina misel, ki se ji je podila po glavi je bila:

Zakaj me potem pretepa, če ni moja mama?!

Vse ostalo je ostalo zavito v meglico. Rodila se je upornica. Deklica ni bila več mala preplašena deklica. Postala je bojevnica. Še vedno so se na njej lomile kuhalnice, še vedno je ure in ure na kolenih gledala kuhinjske tapete, še vedno je morala na kolenih s krtačo za lase čistit tepih, še vedno je morala hodit po pivo in cigarete v trgovino, še vedno je poslušala zmerjanje, še vedno je čutila betonske uteži na nogah, ko je stopala proti domu, če ni bilo očetovega avta, še vedno sta jo starejša »brata« maltretirala, še vedno je jokala in sanjarila, da je princeska, da jo bo prišla iskati njena mama, še vedno je upala, dokler pri enajstih letih ni rekla očetu:

Dovolj imam! Ne morem več tako živeti!

In oče jo je takrat prvič poslušal in preselila se je k njegovim staršem in zaživela. In odrasla. In sanjala. In postala ženska. In postala jaz.

Res je samo še ena zgodba, ki se je dogajala v bloku z mnogo sosedi, a nihče ni pomagal deklici, nihče mi ni pomagal. Mnogo let kasneje mi je sošolka rekla:

To kar je ta ženska tebi delala, ji jaz ne bi nikoli odpustila.

Vedela je ona, vedeli so vsi, a nihče ni pomagal. Bila sem sama, pretepena, ponižana. Ne dovolimo, da se to ponavlja! Pomagajmo!

Deklica z imenom Emanuela.

Foto: Nives Brelih

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s