28. 12. 2016 sta morala biti Jurij in Hana že ob šestih v vrtcu, torej za njiju sredi noči, saj sta bila navajena hoditi v vrtec za ob osmih ali še kasneje, a ta dan je bil poseben. Mami in oči sta šla v porodnišnico Postojna na načrtovan carski rez po sestrico. V porodnišnici je šlo vse po protokolu in kmalu sem bila na porodni mizi. Kot pri Juriju sem se tudi tokrat odločila za spinalno anastezijo, pri kateri se omrtviči spodnji del telesa, tako da lahko spremljaš porod. Matej me je držal za roko in kmalu se je zaslišal glasen protestni: “NEEEEEE, NEEEE!” In tako se je začela vladavina naše najmlajše deklice.
Deklica brez imena.
Nikoli nisem razumela staršev, ki niso imeli pripravljenega imena za prihajajočega člana, a nama se je to dejansko zgodilo. Moja želja, da bi imela šesta vnukinja/vnuk naše babi šest črk, ni nikakor speljalo, poleg tega pa je Hana na vsak način želela imeti sestrico Marjetico. Temu imenu sem nasprotovala, ker je bilo babici ime Marjetka in svojega imena ni marala, tako nisem isto želela narediti hčeri. In tako je čas mineval in naenkrat sem imela v naročju deklico brez imena. “Danes se nam je rodila pikica, ki je tehtala 2690 g in merila 49 cm.” Med pisanjem sporočila me Matej pogleda in reče: “Pika!” In oba sva v trenutku vedela, da je Pika ravno pravo ime za našo malo pikico.
Na koncu je vedno pika.
Ironično in resnično. Pika je najin zadnji otrok in zagotovo naša največja poveljnica. Od njenega prvega: “NEEE!” naprej je vzela vajeti v svoje roke in nas vse s svojo neverjetno energijo in karizmo obvladuje. Čeprav je imela zaostanek v rasti in alergijo na kravje mleko in čeprav še vedno ne dohaja svojih vrstnikov, je v zadnjih dveh mesecih odkar hodi, zelo napredovala. Govori pa tako ali tako kot raztrgan doktor. Njena mala osebnost te zasvoji in osvoji. In naj bo tako še naprej.
Moja mini. Vse najboljše za tvoj drugi rojstni dan!
Tvoja mami.
Foto: Nives Brelih in mami (1.slika)
Samo Mama Emanuela 