Da nismo nikoli dovolj previdni, se je izkazalo slab mesec dni nazaj, ko sva s sinom prenočila na pediatrični kliniki. Z Matejem spadava med tiste starše, ki vztrajava pri nošenju čelade, tudi ko gre otrok samo “en” krog s kolesom. Rolerji, skiro, poganjalček, kolo, smuče, drsalke, . . . imajo obvezno opremo: čelado! In tukaj ne odstopava.
Pa vendar se zgodi nesreča, ko najmanj pričakuješ!
Na našem domačem drsališču, na katerem je neprestan vrvež, se je tudi Jurij opogumil in stopil na led. Sprva je poskusil z drsalkami, in ker mu ni šlo se je preobul v čevlje. S fanti so tekali in se “metali” po tleh. Smeh je odmeval, dokler ni naenkrat zadonelo, ko je Jurij priletel z glavo ob led. Neutolažljiv jok nikakor ni prenehal, zato sem ga odnesla v stanovanje, kjer sem ga zavila v odejo. V trenutku je zaspal, jaz pa sem že klicala v dežurno ambulanto. Med oblačenjem je bruhal. Zdravnica naju je takoj napotila na Urgenco v Ljubljano, kjer so naju hitro prevzeli in tudi napotili na opazovanje. Blažji pretres možganov.
Tesnoba, ki sem jo čutila, ko sem gledala sina, ki je tako trdno zaspal v avtu, da je bil popolnoma neodziven, je bila nepopisna. Šele, ko je za večerjo na oddelku pojedel ogromen sendvič z zelenjavno salamo, ki je ne je, sem vedela, da lahko zadiham. Naslednji dan je že bil spet moj mali škrat.
Na srečo smo tokrat odnesli brez posledic in se je vse dobro končalo.
Več kot očitno nismo nikoli dovolj previdni, zato čelado na glavo in pas pripet, da zagotovimo vsaj osnovno varnost.
Več o pretresu možganov si lahko pogledate tukaj.
Pozdrav, Emanuela.
Spremljate nas tukaj.
Kombinezona sta iz trgovine Mana.
