Zadnji teden nekako jaz nisem jaz. V sebi čutim neko napetost in težko se sprostim. Morda me drži še mlaj, morda me prijema ščip, a res nisem prava. Morda pa me drži vreme in dejstvo, da delam popoldne in svoje sončke vidim le zjutraj v jutranjem priganjanju v šolo oziroma vrtec. Nekako preprosto ni moj teden. Včeraj zvečer sem si končno vzela čas in pogledala slike, ki sva jih z Nives posneli v oblačilih Moja Mana pretekli teden in na obraz in v srce se mi je naselilo veselje.
Za fotografiranje sva izbrali kotiček ob Ljubljanici, in medtem ko sva iskali jesensko idilo, sta jo Jurij in Pika že našla: v listju, v želodu, ki mu je odpadel klobuček, v buči, ki se nam je skotalila v Ljubljanico, v sončnih žarkih in v meni. Ja, za moje otroke sem to, kar so oni meni. Trdna skala, stalnost, ljubezen in toplina. Vsako jutro, ko se zbudijo in me pokličejo: “Mami!” ter se stisnejo k meni, me napolnijo z energijo, tako kot dam jaz njim vedeti, da so oni meni vse. In naj bo še tako turoben dan, še tako močna luna in grdo vreme, oni so moje sonce. In sedaj ko zlivam iz sebe svojo napetost je tudi skozi kuhinjsko okno posijalo sonce.
Otroci v majhnih stvareh najdejo veliko veselje, ki ga mi največkrat v svoji naglici ne vidimo! Preprosto ustaviti se moramo in pogledati malenkosti!
Sončen pozdrav, Emanuela.
Spremljaj me tukaj.
Fotografije so nastale z Nives Brelih v sodelovanju z Mojo Mano.
Samo Mama Emanuela 