Letošnji september je mesec sunkovitih preobratov. Medtem ko je moja deklica zakorakala v prvi razred in se usedla v šolske klopi, so se tudi meni na pot postavili novi izzivi. A četudi bi človek pričakoval, da bom imela vsaj malo treme, temu ni tako. Izzive enega za drugim mirno sprejmem in opravim. Ponosna sem sama nase in na svoj pogum.
A vedno ni bilo tako.
Včasih sem bila mala siva miška, ki tudi, če bi lahko, si tega ni upala. Naj je bilo v šoli ali kasneje v službi. Redko sem med poukom vzdignila roko ali predlagala kakšno izboljšavo na službenem področju. Lažje se je bilo zliti z množico. Moje zasluge pridne mravljice so si drugi pripisovali, mene pa odslovili. A tokrat sem stopila iz ozadja. Korak naprej. Premagala sem svoje zadržke in si odprla nove poti. Morda bo pot navzgor ali pot navzdol, vsekakor pa naprej! Tokrat moje dosežke kažem vsem, nihče mi jih ne bo vzel!
Ker to sem jaz, na pragu nečesa čisto novega!
Ta jesen bo lepa. Nasmejana. Pozitivna. Skrivnostna. In takšna bom tudi jaz. A ko bom stopila čez nova vrata, v novo poglavje mojega življenje, bom vedela, da sem naredila nekaj zase. Nekaj za svojo rast. Za svoj napredek. Vedela bom, da sem premagala svoje strahove, podrla zid, ki me je omejeval ter šla naprej.
Moj korak je še odločnejši v oblačilih Moja Mana in pred objektivom Nives Brelih.
Glavo pokonci in korakajte z menoj!
Vaša Emanuela.
Utrinke iz našega življenja spremljajte tukaj.
Samo Mama Emanuela 