Moj otrok gre v prvi razred!

Leto 2012 je bilo zame čudovito leto. Postala sem mami male punčke, ki je se je počasi razvijala v lepo navihanko. Prvi nasmeh, prvi zobek, prvi pa-pa in prvi koraki. Za vsako mami so ti prvi trenutki posebni in nekaj najlepšega. Vsak takšen trenutek, ki bi ga z veseljem podoživela. In potem dobiš pošto: “Vpis v šolo.” Moram priznati, da me je ta kuverta postavila na trdna tla. Moja mala miška, naenkrat sploh ni več tako mala! V šolo gre!

Vpisu v prvi razred je sledilo prvo spoznavno druženje na šoli, kjer smo spoznali nekatere učiteljice, vzgojiteljice in knjižnjičarja. Sprehodili smo se skozi šolo in obiskali “spoznavne” kotičke, kjer so bodoči prvošolčki ustvarjali, plesali, telovadili ali listali knjige, predvsem pa so se zabavali.

Po tem druženju je za mojo Hano ostalo še eno brezkrbno poletje. Zame pa malo manj. Kot strela iz jasnega je bil Hanin stavek: “Mami! Kmalu bo poletje, gremo na morje, potem bo že jesen in grem v šolo! Jaz pa še nimam torbe!”

Bila sem zmedena. Kam, kako in kje?! Na roditeljskem sestanku smo dobili dolg seznam stvari, priznam, v mojih časih smo potrebovali precej manj ‘nujnih’ potrebščin. Za šolske stvari smo s starši tekali po celem Celju, da smo dobili vse, in zato sem kar lažje zadihala, ko mi je prijateljica rekla, da bo ona vse naročila pri Kopija-nova. Debelo sem jo pogledala, kajti pojma nisem imela o čem govori, a takoj sploh nisem odreagirala, dokler me Hana ni znova opozorila, da čas tiktaka in sva se usedli za računalnik.

Ooo ja! To je to, kar sem potrebovala! Vse na enem mestu!

Izbrali sva najino osnovno šolo in iz seznama izbrali, kar sva potrebovali (nekatere stvari smo že dobili od kakšne tete) in košarica je bila v hipu naložena. Pri izbiri torb se je malo zataknilo. Najina pogleda na praktičnost in lepoto se kot vedno nista najbolj ujela, a s kompromisom sva izbrali čudovit nahrbtnik, ki ji bo služil prva leta njenega šolanja.