Od nekdaj sem želela biti mati. Mati treh otrok. Sreča je hotela, da si je tudi Matej želel tri otroke, in da imava tri najlepše in zdrave otroke.
Zakaj torej jočeš, mami?
Jočem, ker sem včasih preprosto preobremenjena, ker želim, da imaš več ljubezni in topline, kot sem jo imela jaz v otroštvu.
Zato grem vseeno sredi noči izmučena v tvojo sobo, se uležem k tebi in te božam, dokler ne zaspiš, zato te stisnem tudi takrat, ko narediš napako, zato tudi takrat, ko sem sama popolnoma na tleh, grem do tebe in se ti opravičim, ker sem odreagirala tako kot sem in zato se pogovarjam s teboj, ti povem, kako je prav in kako je narobe.
Jočem, ker včasih preprosto nimam časa.
Vendar želim sedeti s teboj in se igrati domino, gledati knjige in si podajati žogo, pa čeprav je sušilni stroj že šestič povedal, da je osušil perilo, pa čeprav me čaka nov stroj opranih cunj pa čeprav vem, da je že skrajni čas, da skuham kosilo in čeprav komaj držim odprte oči, ker je bila še ena divja noč.
Jočem, ker želim, da bi z očijem kdaj imela trenutek le za naju, ker želim, da bi danes vsi mirno spali, ker želim, da bi zjutraj v miru pojedli zajtrk in bi smeh odmeval po hiši.
Jočem, ker želim, da bi ti lahko nudila več, kot sem imela jaz v otroštvu, ker želim, da se vpišeš v glasbeno šolo ali na plesni tečaj ali na borilne veščine, če boš želel.
Jočem, ker želim, da bi bila z očijem dovolj kreditno sposobna in nam kupila hiško, kjer bi si ustvarili samo naš topel dom.
Jočem od sreče, ko me pogledaš, me objameš, poljubiš in zašepetaš: “Rad te imam!”
Jočem od prestrašenosti, ko padeš, se udariš.
Jočem od nemoči, ko gledam tvoje solze, ko te puščam samega v vrtcu.
Jočem iz ljubezni do tebe, do tvojega očka, do naše družine.
Jočem iz strahu, ali bom zmogla biti dovolj mati zate in ti dati dovolj za lepo življenje.
Jočem, ker sem človek, ker sem ranljiva, ker nisem stroj.
Jočem, a sem hkrati srečna in se smejim, ker ste zdravi, veseli in ker se trudim biti najboljša zate.
Tvoja mami.
Sledi mi tukaj.
Foto: Nives Brelih
Samo Mama Emanuela 