Ne zmorem!

Včasih pridejo jutra, ko enostavno ne speljem. Jutra, ko je že dvig iz postelje podvig. Na srečo ne zaradi bolečin, temveč zaradi prtljage. Prtljage, ki sem mi počasi nabira na ramenih in me tišči proti tlom. Takšna jutra so še posebej naporna. Težko je biti nasmejan, težko je veselo korakati. A seveda mami to zmore….

Ne, v bistvu ne zmorem!

Danes je bilo takšno jutro. Jutro, ki se je raztegnilo v dan, ko enostavno nisem mogla več, ko so me stvari prehitele in čas pustil na cedilu. Tudi mini je čutila. Njen počitek je bil kratek, naslednjega sploh ni zaspala. V upanju na pomoč sem svojo gnev stresla na partnerja. Seveda on ni razumel, da rabim pomoč (z besedami in dejanji), zato se je zaprl v lupinico. Saj ne rečem, je posesal in tudi kosilo dokončal, a mimo mojih bodic ni upal. Nato sva z mini ostali sami.

Ob pogledu na uro sem obupala nad njenim spanjem. Položila sem jo v voziček in sva šli veselo na vas. Svež zrak, sonce in sprehod so naredili čudež. Preprosto nadela sem si nasmeh, pustila prtljago doma in z lažjim korakom zakorakala.

V vrtcu sva prevzeli še velikana in skupaj smo šli na sladoled, se obmetavali z listjem in zaključili na igralih. Doma sem jim nalila vodo v kopalno kad z veliko mehurčkov in po večerji sta velikana končno pogledala do konca risanko Avtomobili 2. Saj ne rabim omeniti, da je bil 8:15 popoln mir v hiši, tako da sem si tudi sama lahko pogledala že trikrat previto nadaljevanko.