Danes sem se sprehodila do našega (partnerjevega) družinskega groba. Pričakala me je precej turobna slika pokopališča. Večina sveč dogorenih, le električne so vztrajno brbotale. Na grobovih skoraj nič cvetja. Seveda po vročem poletju ne moreš imeti bujnega rastlinja in ogromne šopke rož, a če pomislim, kaj se bo začelo čez nekaj dni, mislim, da bi vsaj tu in tam, lahko bil kakšen cvet.
Sama sem se znašla tam, brez vžigalnika, zato sem kukala na druge grobove, če je kje kašna goreča sveča. Na srečo je kmalu prišel starejši par, ki mi je posodil ‘ogenj’.
Težko rečem, da smo zgledna družina. Na grob gremo ob vikendih in še to ne vsak vikend. Vendar smo tam skozi vse leto, ne samo zadnjih štirinajst dni v oktobru, ko bo povprečni letni prihodek cvetličarstev in svečarstev, končno prišel na pozitivno bilanco. Tistih nekaj dni, ko bomo vso svojo ljubezen usmerili v najlepši, največji, najbolj dovršen aranžma, ki se bo šibil ob raznobarvnih cvetovih in evrih ter ga bo, tko kot našo ljubezen, ‘stisnil’ prvi mraz.
Žalostno, a resnično.
A še vedno slišim glas mojega pokojnega dedka: “Vso to pretiravanje ni potrebno, kje ste bili prej?!”
Kdaj pa ste bili vi nazadnje pri vaših dragih?!
Samo Mama Emanuela 
2 razmišljanji o “1.november naj bo vse leto!”