Dva koraka nazaj in šprint naprej!
Pred enim tednom je nastal čisto spontan zapis o meni, o tem, da sem bila vedno v ozadju, in da si nisem upala naprej.
Potem sem dobila pismo!
Natančneje; vabilo!
Še natančneje; vabilo na razgovor za novo delovno mesto!
Sprva sploh nisem dojela o čem je govora. A ko sem prebrala natančneje, sem ugotovila, da se niso zmotili, da je nekdo opazil moje prednosti in zato sem še pogumneje stopila naprej. Razgovor je minil sproščeno in v prijateljskem vzdušju. Delovno mesto vsebuje vse tisto, kar bi jaz delala, takorekoč mi je pisano na kožo!
Kdor čaka, dočaka!
Odgovor z njihove strani bi naj prišel konec tedna, a ko sem danes na telefonu zagledala obvestilo za elektronsko pošto, me je skoraj kap. Sreda je! Ni konec tedna, ali pač. Pogledala sem sodelavko in z enim očkom odprla pošto!
Izbrali smo vas! Veselimo se!
Neverjetno toda resnično! Čeprav je moja pot v podjetju že šla navzgor, je s tem delovnim mestom poskočila in preskočila kar nekaj stopničk! In zakaj to pišem?!
Vse se da, če se hoče!
Ni vsaka pot, pot navzgor, je pa vsaka pot, pot naprej, če le greš za svojim srcem. Včasih potrebujemo pogum, včasih ščepec sreče, včasih pa gre samo navzdol, a vedno naprej. Sanjaj svoje sanje in živi svoje sanje z odprtimi očmi.
Emanuela.
Foto: Nives Brelih
Samo Mama Emanuela 