Včasih bi samo kričala

Včasih bi samo kričala. Morda od nemoči, morda iz obupa ali pa kar tako, in potem bi skrušena obsedela. S slabo vestjo in s solzami v očeh.

Po povratku iz porodniške nazaj v službo se mi zdi, da se cel svet seseda name, da nimam časa niti zadihat. Pa čeprav sem že od maja v starem ritmu. A dvoizmensko delo mi odteguje otroke, da jih, kadar delam popoldan, vidim le tisto uro preden jih peljem v vrtec. Zvečer navadno že spijo. In tista jutranja ura je bolj podobno petelinjim bojem kot ljubeči družini. Vsak vleče v svojo smer, hoče svoj red in smo kot na barki v nevihtnem morju. Na koncu tečemo brezglavo v vrtec, da se še komaj dostojno poslovimo.

Prav tako je z Matejem. Še tistih pet minut na dan, ko se vidiva sem nasikana in mu težim. Včasih se vprašam, a res moram?! Izgovori utrujena sem, nič se samo naredi in podobno so že zlajnani kot stara plošča, ki preskakuje.

Potem so tukaj še gore umazanega perila, prah, umazana okna, vrt in še kaj čisto običajnega. Zdi se mi, da name vse pritiska! Dež zapacka komaj umita okna, mulci razmečejo igrače, cunj ni konca in za povrh še vsaka luna polula kako posteljo.

Prav majhna in nemočna sem. In najraje bi kričala, na vsa pljuča od nemoči!

Včasih dejansko kričim. Kričim, ker nisem slišana. Kričim, da preglasim svoje temne misli. Kričim, da bi se kaj spremenilo. Pa se ne.

Naj nas slišijo!

Pokukaj tudi tukaj.

Foto: Nives Brelih.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s