Vse lepo in prav. Spakiram oblačila, kozmetiko, hrano. Naročam Mateju, da ne pozabi v avto naložit prenosne postelje, vozička, stolčka za hranjenje, igrače za v vodo, . . Končno vsi v avtu, speljemo in se že začne:
“Lačen, žejna, lulat me!”
Naše poti so vedno dolge, a pot na morje je zelo dolga, najmajn osem ur s postanki. Na cilju pa končno to, kar smo čakali celo leto, naš drugi dom. Razpakiramo in tečemo v morje.
Se še kateri mami zdi, da je razmišljanje o hrani rdeča nit vsakega dne?! Od jutra do večera?! Doma ali na dopustu?! Zajtrk, malica, kosilo, malica, večerja in to vsak dan znova in znova. Seveda je potrebno razmišljat še o vseh posebkih ter če bodo res vse rite dovolj site.
Neee. Za nas ni hotel. No, morda le za vikend paket. Po več dneh bivanja sem zrela za kakšno ustanovo, ker nabiranje hrane, hranjenje, zadrževanje na sedežih je pri naših otrokih podvig.
Naslednja stvar. Pijača!
” Ali si kaj pil?! Prosim, popij ta kozarec vode! No, prav ti naredim sok, samo popij!”
Potem ko sama pijem že 5 kozarec vode, se z mulčki prerekam za tiste 2 dl, da vsaj kaj popijejo! Res ne razumem, kako niso žejni po vsem divjanju.
Seveda more mami poskrbeti tudi za počitek. Ne, ne, seveda ne svoj! Ampak najmlajši morajo odspati vsaj tisto urco, ker zvečer bodo spet želeli na sprehod ob morju! In tisto uro mami morda prebere odstavek ali dva v knjigi, ko pomije ali pospravi posodo (če jo ni že očka, ja naš očka, pomije in včasih pospravi posodo ter splakne in obesi kopalke 💙 ).
Po počitku nova akcija. Pit, jest, kopat, tekat. Vsaj to je sreča, da zvečer vsi popadajo in lahko v miru preberem še dva ali tri odstavke v knjigi, medtem ko mi uspavanko poje pralni stroj, ki pere bodije od najmlajše, ker jih imamo več kot očitno čisto premalo (en na dan 😂).
Končno se tudi meni oči zapirajo, izmučena od počitniškega tekanja, pripravljanja, pospravljanja, skakanja za mulci, . . . počasi padam v skrivnostni svet sanj, ko se začne oglašat najmlajša in se kregat v spanju. Kmalu bo pricapljal še kdo, da ga lulat, čeprav je stranišče na poti v spalnico in bi lahko vse brez moje vednosti opravil. Seveda se morem potem it še stisnat in pocrkljati. Ko bodo vse potrebe končno opravljene, bo končno čas za spanje.
6:00: “Mami, a greva na sprehod?! Mami, žejen sem. Mami, lulat me!”
Spet nov dan. Mami nenaspana. Utrujena.
A dopust je vseeno čas, ko je naša družina res eno, ko smo skupaj od jutra do večera, ko skupaj zaspimo in se skupaj zbudimo. Se kregamo in imamo radi!
Utrujen morski pozdrav, Emanuela.
Spremljaj me tukaj.
Samo Mama Emanuela 