Naša Sardinija, maj 2018

Zakaj Sardinija, ko pa je pri nas tako lepo?

Idejo o Sardiniji je Matej imel že nekaj let. Kot kajtarja, ki je bil svoj čas v Braziliji, Črni gori in tudi na bližjih spotih, ga je ta lokacija žulila že nekaj let. Glede na to, da sem sama na dopustu po porodniški, in da verjetno za 1. maj ne bom nikoli dobila toliko dopusta, sem mu rekla: “Pa pojdimo!” Vse ostalo je naredil sam. Rezerviral apartma, trajekt, dopust, jaz sem ‘samo’ spakirala oblačila in hrano.

Trkam. Vsi trije otroci (in midva) smo bili zdravi, a imeli smo smolo z vremenom. Polovica dopusta je bil dež. Veliko dežja! Tako veliko, da nam je zamakalo streho na hiški, in da je bila voda na pipi rjava. Kljub temu smo vandrali naokoli.

Sardinija je večja kot Slovenija in 8 dni je zagotovo premalo, da bi si ogledali vse. Nastanjeni smo bili na jugo zahodu (kjer piha maestral za kajtat) v pokrajini Carbonia – Iglesias, ki smo jo tudi malo bolje spoznali, enkrat pa smo šli v glavno mesto Caligiari, ki leži na jugu, dobro uro stran od nas.

Pot na Sardinijo

Z Matejem sva se odločila, da si res vzameva čas, in da potujemo mirno. Šli smo malo pred deseto uro zjutraj, po zajtrku. Pot čez Italijo nas je vodila po avtocesti, imeli smo nekaj zastojev, ker pa so otroci izmenoma spali, smo se ustavljali malo. V Livorno smo prišli štiri ure pred izplutjem trajekta, ki je bil ob 22. uri, tako da smo še jedli in se pretegnili pred vkrcavanjem. Na trajektu smo imeli kabino. Tuš, postelja in zaklenjena vrata. Neprecenljivo, sploh pri majhnih otrocih. V zgodnjih jutranjih urah so nas zbudili v sončno jutro na Sardiniji in po treh urah vožnje smo prispeli v naš apartma, blizu mesta Matzaccarta.

Plaže

Plaže so čudovite. Peščene. Raj za deskarje, ker so valovi. Raj za kajtarje, ker je maestral. Morda ne ravno za plavalce, vsaj sama imam raje mirno morje. Je pa raj za otroke. Mivka, mivka in še enkrat mivka.

Sardinija skozi čas

Enega večjih pečatov so na Sardinijo naredili Rimljani, zgodovinski ostanki svetišč in vasi so posejani povsod po otoku. Mi smo šli do templja Antas pri mestu Fluminimaggiore.

Tudi španska vladavina je pustila svoje sledi, eden od njih je stolp v Portoscusu.

Sardinija je znana po rudnikih. Zapuščeni ali delujoči rudniki so vidni povsod, prav tako tudi muzeji in spominski kotički.

Rada imam barvitost. In sardinjska mesta so barvita. Igra barv po ulicah me je očarala.

Kmetijstvo

Kot agronom povsod opazim pokrajino. Na prvi pogled je Sardinija podobna Sloveniji. Hribčki, travniki, njive, gozdički. A rastje je popolnoma drugačno. Veliko je kaktusov, ki jih imajo tudi za živo mejo.

Na gričih se pasejo ovce, ponekod tudi koze in krave. V začetku maja so že želi žito, tudi artičoke so bile zrele.

Pot domov

Vsake počitnice se slej ko prej končajo. Pred odhodom na trajekt smo šli še na zadnjo peščeno plažo, kupili še zadnji sardinjski sir in se vkrcali.

V zgodnjih jutranjih urah smo pripluli v Livorno in bili že pred osmo uro v Pisi, kjer smo pridržali stolp, nato pa odpotovali proti domu.

 

Zakaj Sardinija, če je pri nas tako lepo?!

Zato ker je to dežela tisočerih skrivnosti! Obiščemo lahko podzemne jame, muzeje, okusimo njihovo kulinariko, opazujemo flaminge, ovce in navsezadnje uživamo na plažah. Na veliko plažah. Vse,  kar si resnično želim pa je, da nas naslednjič, če nas bo pot še vodila na Sardinijo, spremlja več sonca.

Lep sončen pozdrav, Emanuela.

Sledi mi tukaj.