Javljam se iz otroške sobe.
Ne, saj ura ni štiri in še nekaj zjutraj?!
A tako je, če imaš pri hiši nočne sprehajalce.
Po prihodu iz porodnišnice je moj, takrat sedemnajst mesečni, sinek ugotovil, da je ponoči le očka prost za nočne sprehode. Sama sem lahko, potem ko je mini prespala noč, mirno spala. A idila se je končala. Sinek že kaškna dva tedna ponoči hodi po mene.
Sliši se smešno, a ko že pol ure sediš na robu bane in ugotavljaš, da ima tvoj dveletni sin več pojma o traktorjih, kot si jih sama imela pred izpitom iz kmetijske mehanizacije, ti je jasno, zakaj si dobila tisti izpit komaj 6. Kmalu traktorje zamenja knjigica živali in glasek vztrajno ponavlja: ‘Mami, kaj je to?!’
Po pol urah postane že vsak strpneš nestrpen, in ko že desetič vprašaš, če je že, ga pač preprosto vzdigneš, spakiraš rito, pripraviš pijačo ter pogumno vkorakaš v sobo. Kmalu se spomniva, da imava še zamašen nosek. Spet pot v kopalnico.
Mala zmaga je zagotovo, ko po dveh urah sprehajanja po hiši, po nevemkoliko zapetih uspavankah, malček le zapre svoje očke.
In mami. Ja, sova.
Se splača še zaspati?! Bom sploh lahko?! Mini bo kmalu lačna.
Ah, morda pa mi uspe, kakšno uro odspati.
Miren preostanek noči.
Samo Mama Emanuela 
One thought on “Nočni sprehajalci”