Neprecenljivi +
Človek bi težko rekel, da se ‘matraš’ narediti otroka, a vendar nas je veliko doživelo hladen tuš, ko ‘trud’ spet ni bil poplačan z dvema črticama, ko se plusek spet ni prikazal. Seveda vsi veselo nadaljujemo. Enkrat bo že. Nekateri smo imeli srečo brez dodatnih postopkov. Zagledali smo + . In to 3x. ❤💙❤
Čudovitih 9 mesecev
Moja prva ‘nosečnost’ se je začela šele nekje v 8 tednu, ko mi je sostanovalka v študentskem stanovanju namignila, da je mojemu čudnemu počutju morda le kje vzrok. No, nisem vrjela (po letu in pol praznih upov) vse dokler nama ni drobna ročica pomahala z ekrana.
Imela sem srečo. Nobenih jutranjih slabosti. Dete ravno prav aktivno. Pocutje super. A imela sem nosečniško sladkorno in nosečniško hipertenzijo. Juhej. 4x na dan insulin in 3×2 tablete na dan za nižanje pritiska. Pol pa uživaj z vsemi tabletami, dietami in iglami.
Otroci kalupov
Nekako sem preživela teh nekaj mesecev in rodila se nama je (seveda) najlepša štručka. Sanjske mere. Lepa, pravljična princeska, ki pa se je odločila, da bo spala in spala in spala… Jedla pač ne bo. Prihod babice (patronažne sestre) je obrnil naš svet na glavo. Dejstvo ali jo poredimo ali pa greva nazaj v porodnišnico naju je postavilo pred dejstvo, da starševstvo ni enostavno. Očetovski dopust sva z Matejem izkoristila za gledanje na uro, zbujanje novorojenčice in počasnim dohajanjem krivulje.
Druga nosečnost, druga zgodba
Čudovitih devet mesecev. Mami zdrava kot riba, hči ponosna na svojega prihajajočega bratca. Seveda vsi zaljubljeni v čudovito bitjece s sanjskimi merami. Od prvega trenutka naprej mamin sine. Priklenjen na moje prsi od jutra do večera in od večera do jutra. A redil se je počasi. Voziček je bil nočna mora. Nosilka je bila moja rešilna bilka. Lupinica in avto trnova pot. Komaj je dohajal krivuljo povprečnežev. ‘Dodajajte, črpajte, zbujajte!’ stavki s temi besedami mi še zdaj vzdignejo želodec.
A meseci, leta tečejo, oba sta sedaj v povprečju svojih vrstnikov, če jih že ne prehitevata. 😉 Naše nočne more sta prerasla…
V tretje je lažje
In potem se je rodila naša mini. Saj veste. Pika na i. Pika na koncu. Že v trebuščku je ‘zaostajala’, bila pod povprečjem. Donošena, a mini. ❤ Ona je idealen primer hranjenja na tri ure ter zglednega spanja. A pravljice so le v knjigah. Deklič poliva, vzrok kravje mleko, ki ga zaužijem. In spet rišemo svojo krivuljo, ki pa je tokrat veliko pod spodnjim povprečjem. Počasi lezemo po tabelcah, se veselo smejimo in lepšamo dneve celi družini. Počasi papcamo ‘gosto hrano’ in dobivamo lička ter bederce. Razvojna ambulanta, gastroenterološka ambulanta in skoraj vsakotedenska domača ambulanta so stalnica moje porodniške. Ne, ni nam dolgčas.
Ampak mi se ne damo
Očitno imajo moji sončki svojo pot. Niso otroki iz kalupa, čeprav imajo vsi mamine očke in očijeve trepalnice. Imajo svoje tabelce rasti in veliko mero srčnosti. Seveda je vsak posebej poseben in drugačen.
A le kdo je enak drugemu?! So v skupini v vrtcu vsi enaki?! Imajo v šoli pri testu vsi enako število točk?! Enake odgovore?! Zakaj bi potem morali otroki imeti enak mesečni ‘prirast’, vzdigovati isto roko in se na isti dan začeti smehljati ter se do minute natančno zbujati in jesti?!
Moji trije otroki nosijo vsak svojo zgodbo iztopanja iz povprečja. Vsi trije so imeli svojo krivuljo rasti, svoj ritem spanja in svoje razvojne mejnike, ker so pač vsak zase svoj ideal popolnosti.
Samo Mama Emanuela 