Vrnitev v sedajnost ali kako 5 članska družina prepotuje 600 km

Konec dopusta

Slej ko prej se vsak dopust konča, stvari bašemo v prenatrpan avto. Lično zložena oblačila so spremenjena v ogromnen umazan kup, kovček se komaj zapre. Običajno perem skoraj vsak dan, sedaj pa nas 3 tedne ni bilo?! 😂 Koliko nabitih strojev me čaka?!

Spet se pogovarjamo o nujnosti vseh stvari, ki jih tovorimo čez deželo. Znani pogovori, znani odgovori! Da, vse potrebujemo. No, kakšna stvar nam še manjka. 😂

Pred rojstvom tretjega otroka, sva se odločila za nakup enoprostorca, a zmotno je prepričanje, da je večji avto zmožen pretovoriti več stvari. Edina prednost je ta, da so lahko zadaj trije otroški sedeži. Trenutno dva in jaz. Velika pomanjkljivost teh avtomobilov je, da nimajo zvočnega zida. Med sprednjimi in zadnjimi sedeži. 😂
Kako preživeti (5 ljudi, 1 avto, 600 km)

Ooo ja. Kaotično. Idealno je, da vsi trije otroki spijo. Še bolj idealno je, da spijo 3/4 poti. A realno je pol ure skupnega spanja, v osmih urah potovanja, več kot nadrealistična želja. Prav zanimivo mi je, da je bila pot proti morju, ko sem bila sama z mulci, manj stresna kot pot nazaj z očkom. A scena ista. Vedno nekdo lačen, žejen, lulat, kakat,…

Pa zapojmo eno po domače

Otroške pesmice. Pesmice za otroke. Zgoščenke. Iz glave. Izmišljene. Namišljene. S koreografijo. Brez nje. Konec koncev vselej zmanjka vseh kužkov, muc, račk, žabic in ostalih živali, vlakcov, avtov ter ostale mehanizacije pa če smo še tako pesniško in glasbeno razpoloženi.

Štetje tovornjakov, veternic, tunelov, avionov

Malo se zamotimo s štetjem tovornjakov. Jurij navdušeno spremlja veternice. Dobro da jih je po Dalmaciji ogromno. Tuneli so pa itak top zadeva. Vsake toliko se nam na obzorju pojavi morje, kot da se poslavlja od nas. Mu veselo mahamo.

Žal na poti vidimo nekaj požarov, ki jih širi burja, tako nas preletavajo kanaderji.

Kilometri tečejo in tečejo.
Gledanje risank

Ja, seveda jih imamo. Risanke so zadnja stvar, ki jo odobrim. To je za takrat, ko je stanje v avtu tik pred vrelišču, ko smo vsi že siti sedežev in tudi postanki ne ohladijo razvnetih glav. Zakaj nisem pristaš?! Ker je po njih stanje še slabše. Tišine je pa največ pol ure. Sploh pa se 5 letnica in 2 letnik težko dogovorita za risanko, ki bi obema ustrezala.

Zakaj tako daleč?!

Čisto preprosto: ker nam ustreza. 😂 Nekateri radi odkrivajo nove destinacije, mi se radi vračamo na isto mesto. Apartma imamo rezerviran že za naslednje leto.

Postanki

Naši postanki so dolgi. V senco avtomobila damo kahlico, previjemo rite. Tekamo. Malicamo. Z mini se podojiva. Oči bi že šel, mi imamo še tisoč in en opravek. 😂

Bližje smo domu, težje je. Jurij in Hana zdolgočasena, preutrujena, da bi spala. Meni glava poplesuje. Mini spančka. Oči kot rožica.

Kilometri bežijo.

Najbolj vstrajni padejo. Jaz pišem tele zadnje besede. Baterija prazna. Polnilec poškodovan… Še zdaj ne vem kako je Hani to uspelo. Sanjam o pici iz picerije pri sosedih, oči o velikem M. Seveda noben od naju ne bo uresničil sanj.

Zadnji del vožnje se je naša mini odločila, da ima vsega dovolj. Tako da smo vsi peli, ona pa še bolj. Sedaj mirno in varno spijo vsi moji ❤💙❤💙.