Počitnice 2024

Letošnji dopust. Hmmm

Začel se je slabo. Jurij se je na taboru okužil, zato smo začeli s povišano temperaturo, drisko in obiskom zdravnika. Na srečo je hitro minilo.

Otroci so uživali. Jurij in Hana sta se učila kajtat. Vozili smo se s čolnom, edini dan, ko ni bilo vetra za kajtat, smo šli v Bosno na čevape 😉 in malo po trgovinah. Pika je v vodi že čisto suverena.

Matej je imel skoraj vse dni veter za kajtat. V 14ih letih odkar hodiva/mo je bilo največ dni za kajtat.

Kar se tiče mene, sem šla zjutraj, če sem se zbudila pravi čas, na sprehod ali teči, dopoldan plavat, po kosilu počivat, popoldan pa na klepet na spot.

Mislim, da smo vsi imeli lepe, intenzivne počitnice.

1. dan

Plan je bil, da dopoldan vse pospravimo, predamo skrb za vseh naših n-število živali dobri sosedi, pojemo kosilo in štartamo okoli enih. Pospravljeno je vse, rože zalite, perilo oprano in v omarah, kosilo smo pojedli, štartali pa smo ob treh, kar je bilo top, ker smo v Novi Vinodolski prišli malo pred šesto.

V Novem Vinodolskem smo bili namreč pred dvema tednoma in je bilo otrokom tako všeč, da so prosili, če se lahko na poti na naš dopust ustavimo. Apartma v naših Blacah smo imeli rezerviran od nedelje, zato sva jim uresničila željo in so se dve uri kopali ter skakali s stolpa.

Zvečer so v avtu zaspali, midva pa sva vozila zadnjega počivališča pred Makarsko, ker smo imeli ob 8.uri zjutraj rezerviran vszop na Biokovo, najvišji vrh Dalmacije.

2. dan

Po včerajšnjem kopanju v Novi Vinodolski smo se zvečer odpravili proti Dalmaciji. Na zadnjem počivališču pred Makarsko smo se ustavili, odspali nekaj ur in se zjutraj odpravili na Skywalk Biokovo.

Biokovo je najvišja gora Dalmacije. Mi smo imeli rezerviran prihod v Nacionalni park Biokovo ob osmi uri zjutraj. Z avtom smo se peljali mimo dveh čred konj, srečali smo krave in se sprehodili po steklenem podestu z razgledom na morje. Pokukali smo tudi pastirsko vas, kjer pa žal ni bilo kaj dosti za videti.

Po povratku v Makarsko smo nadaljevali pot proti Pločam, plačali plovno dovoljenje za čoln, šli v trgovino in v naš apartma v nekoč ribiško vasico Blace. Tukaj bomo naslednjih štirinajst dni.

V apartmaju smo razpakirali, mala dva sta šla takoj plavat, s Hano pa sva pripravili kosilo.

Jurij je po kosilu obležal s povišano temperaturo.

3. dan

Po celem dnevu čepenja v ali pred apartmajem, sem šla z Matejem in Piko zvečer en krog po Blacah.

Jurij je nadaljeval s svojo povišano temperaturo. Zvečer je imel spet 39°C. Ah ja. Vam povem, da sem se prav zjokala, ko mu je zvečer spet narasla. To pomeni še en dan v apartmaju, en dan počitnic manj. Pa tako celo leto čakamo teh 14 dni.

4. dan

Juriju je ponoči imel še vedno povišano temperatura, zato sem ga peljala na pregled v turistično ambulanto v Opuzen. Zdravnik ga je pogledal in rekel, da je tahujše že mimo. Šla sva v lekarno po rehidracijski prašek in nov termometer, ker sem ga pozabila doma.

Po kosilu je bil mali že precej bolje, temperaturamu je padla. Sem pa njegovo stanje malo raziskovala in ugotovila, da je bilo več bolnih otrok iz njegovega tabora na Kolpi.

Po kosilu smo šli vsi skupaj na spot, kjer je Matej kajtal, otroci so se igrali v mivki, jz pa sem klepetala s prijatelji.

Zvečer pa smo šli na večerjo za Matejev rojstni dan.

5. dan

Že drugo jutro sem se zbudila pred mojimi, se obula v športne copate in šla ven. Dobre pol ure in skoraj 4 km prehojene oziroma mal tudi pretečene poti ob morju, me je prebudilo in me napolnilo z energijo.

Potem je šel Matej s tavelikima s čolnom smučat na vodo, s Piko pa sva šli na našo mestno plažo, kjer sem že drugič uspela odplavati “mojo” progo. Po kosilu smo na kavču vsi skupaj gledali slovenski film Nika.

Popoldne smo šli na spot, kjer Matej učil najprej Jurija nato pa še Hano kajtat. Za njega ni bilo dovolj vetra.

6. dan

Naši dnevi na morju so, ob dobri napovedi vetra, približno takšni:

Zjutraj grem tečt, če se sama zbudim dovolj zgodaj.

Ko pridem nazaj pojemo zajtrk, z Matejem popijeva kavo, nato pripravimo vse za kosilu ter se počasi zrihtamo za na mestno plažo.

Tukaj čofotamo, jz odplavam mojo razdaljo ter grem dokončati kosilo. Danes smo končno pihali tudi svečko na sladoledni tortici za Jurijev in Matejev rojstni dan.

Po kosilu se vležemo na kavč.

Po počitku gremo na spot, kjer Matej kajta. Danes je drugi dan imela lekcijo Hana in šlo ji je precej dobro.

Z dobro družbo včasih gledamo sončni zahod in pozabimo na uro.

7. dan

Če je kaj dobrega, pa je to ribji bodet, skuhan na plaži, ki ga poješ bos z vetrom v laseh. Popolnost. Kot je bil cel dan.

Zjutraj sem sicer prespala moj tek, smo pa zato s prijateli spili kavico, kasneje pa sem še odplavala mojo progo, medtem ko je pečica pekla naše kosilo.

Po kosilu in počitku na kavču, smo šli na spot, kjer je najprej kajtu Matej, nato pa je imel še z Jurijem in Hano učno urico kajtanja.

Večer smo zaključili na spotu, kjer je Ivica poskrbel za glasbo, Josipa za pijačo, večerjo (ribji brodet) pa nam je skuhal Ivane.

8. dan

Znova sem prespala jutro in moj jutranji tek. Zbudila sem se po 8. uri, kar je pozno, saj je sonce že previsoko in mi na poti nazaj sije direkt v obraz.

Smo pa imeli za danes v planu večji nakup hrane in prav vesela sem bila, ko se je Jurij zbudil malo za mano in sva šla skupaj. Po večje nakupe gremo namreč v Metkoviče.

Medtem so se ostali zbudili, pozajtrkovali, šli na kavo in plavat. V vodi sva se jim pridružila tudi midva.

Po kosilu in počitku smo šli na spot. Matej je odkajtal, potem pa je zmanjkalo vetra. In kaj počnemo, ko ne piha?

Otroci koplejo po mivki, plezajo po igralih, se lovijo, igrajo različne igre, mi pa klepetamo ali pa se igramo z njimi.

Danes je Pika imela še svoj obhod po plaži z mojim telefonom, tako da je večina fotografij njenih.

9. dan

Res je, da se po jutru dan pozna. Danes sem se zbudila malo prej in odtekla/prehodila 4,5 km in odplavala z Matejem mojo progo. Popoldne na plaži so bili otroci tako zelo sestradani (kljub vsem prigrizkom), da smo šli v sosednji lokal na hamburgerje, no jz na ledeno kavo.

Iz plaže smo šli malo prej, ker smo šli na Ribarsko noč v naših Blacah. Pripravili so školjke in živo glasbo, stojnice,…

10. dan

Jej. Uspelo mi je, da sem se zbudila, dovolj zgodaj, da sem odtekla/prehodila in se prebudila. Po zajtrku smo šli s čolnom na “našo” plažo. Gre za zalivček, ki smo ga odkrili lani. Je težje dostopen z avtom in je nekakšen divji kamp z zelo malo kopalcev.

Kopali smo se, jedli na plaži in se okoli enih odpravili nazaj. No, če je bila pot do tja mirna, to za nazaj nikakor ne morem reči. V času, ko smo se mi na varnem v zalivčku zabavali, je na odprtem morju začel pihati močen maestral. Na poti nazaj nas je pošteno premetavalo in zalivalo z vodo. Prav svojevrstna izkušnja z morjem in vetrom… je pa veter kasneje popustil, tako da Matej ni imel glih dneva za kajtanje, je pa zato Jurij imel dve učni urici kajtanja.

11. dan

Jurij je pridno vadil s kajtom. Med Hano in Jurijem se je začela tekmovalnost, kdo bo prej speljal in kajtal.

Zvečer smo šli na sprehod in na sardele.

12. dan

Dopoldan sta Matej in Jurij šla s čolnom malo naokoli, mi2 s Piko sva šli s SUPom in se kopali, Hana pa je po kopanju pripravila kosilo.

Po počitku smo šli na spot, kjer je Matej imel učne urice s Hano in Jurijem, Pika je tekala po plaži, jz pa sem v senci dežurala s hrano in suhimi brisačami.

Zvečer smo šli na večerjo v romantičen Chill beach bar.

14. dan

Naše počitnice se počasi zaključujejo, zato jih želimo še izkoristit, tudi z vožnjo s čolnom. Tudi tokrat smo odpluli do “našega” zalivčka, se naplavali in vrnili v Blace.

Po kosilu smo šli na spot, danes je bil veter primernejši za Hano.

Dan pa smo zaključili s sardelcami, ki jih 2x na teden pečejo v naši mali ribiški vasici.

15. dan

Zjutraj sem na sprehodu imela družbo. Hani se je zbudila pred mano in sva šli skupaj do razgledne točke, odkoder se vidita Pjelešac in Ploče.

Okoli tretje popoldne smo šli na spot, kjer je sprva kazalo slabo, nato pa je pihalo dovolj, da je Hana imela še malo učnih lekcij z Matejem in lepo odvozila nekaj dolžin.

Po sončnem zahodu na spotu smo šli zvečer še na zadnjo večerjo v Blacah.